Neskončna lahkost Pohorja; 29.03.2014
Že nekaj časa je v meni tlela želja, da ponovno prehodim Pohorje. Prvič sem Pohorje prehodil lani in ga do danes prehodil šestkrat. S prijateljem Jernejem sva se ob 23:00 uri dobila pri Srednji prometni šoli Maribor in štartala proti vznožju Pohorja. Po vremenskih napovedih naju je čakala jasna noč z zvezdami in sončen dan z modrim nebom brez oblačka. In tako je tudi bilo. Vremenska postaja pod "lisico" je kazala 9,8 °C in brezvetrje. Idealno. Snega na poti do Belvija skoraj več ni (razen "ledenik pod Lukecom", ki še vedno vztraja - > tako sva ga poimenovala). Smeh. Kot bi mignil sva bila mimo Belvija in na nenačrtovani poti do Mariborske koče. Držala sva se markacij od Slovenske planinske poti. Še sreča, ker je Jernej spil že skoraj vso svojo vodo in tako potreboval "refill". | Slika 1: Jernej in jaz. |
Pot do Peska je potekala brez posebnosti. Ta del Pohorja (Belvi -> Areh -> Šumik -> Pesek) mi ni preveč všeč zato jo najraje prehodim ponoči. Sneg se začne pri nadmorski višini 1200 metrov. Ponoči je snežna podlaga odlična saj se ne pogreza in omogoča hitro hojo. Opoldne pa se začne hitro taliti (še posebej če je direktno izpostavljena soncu) ampak ne povzroča ogromnih težav saj se pogreza minimalno (največ na poti do Lovrenških jezer).
Računal sem, da bova sončni vzhod spremljala na poti do Lovrenških jezer vendar naju je prehitel. Začel se je, ko sva bila na poti do Peska. Koča na Pesku se odpre ob 08:00 uri zato sva si pred kočo privoščila daljši odmor, se dodatno oblekla in na zemljevidu pogledala kaj naju še čaka. Zame se je začel lepši del Pohorja. Za začetek Lovrenška jezera z razglednim stolpom iz katerega lahko opazuješ do zdaj opravljeno pot. | Slika 2: Sončni vzhod. |
Slajd slik 1: Lovrenška jezera in prehojena pot do zdaj.
Po Lovrenških jezerih sledi Ribniška koča. Pot do tja mi je zelo všeč. Še posebej šotno barje imenovano Črna mlaka na katerem lahko najdemo rasti tudi Žafran in od koder lahko vidiš najslednji cilj.
Slajd slik 2: Črna mlaka in Žafran.
To je Ribniški vrh, kjer stoji spomenik padlim borcem planincem in od koder se zaradi neporaščenosti razprostira pogled na vse strani.
Slajd slik 3: Ribniški vrh, Ribniška koča in okolni vrhovi.
V Ribniški koči se okrepčava in preoblečeva ter nadaljujeva pot na najvišji del pohorja tj. Črni vrh. Od Črnega vrha pa do Kop se začne zame najlepši del poti saj se vidijo tako slovenske (Kamniško Savinjske Alpe, Olševa, Uršlja gora, Peca) kot tudi avstrijske gore (Koralpe).
Slajd slik 4: Pot do Kop in razgledi.
Ker se nama je že malo mudilo na zadnji avtobus, ki pelje proti Mariboru sva Malo in Veliko Kopo obšla. Na poti do Koče pod Kremžarjevim vrhom sva opazovala delo letošnjega žleda in se spraševala kaj se bo zgodilo z zdravim lesom, ki zdaj leži na mokrih tleh ter trohni. Ta del Pohorja je žled najbolj prizadel.
Pod Kremžarjevim vrhom se posloviva od Pohorja in po 18 urah (moj povprečni čas, ko sam prečim Pohorje je 12 ur) prideva v Slovenj Gradec, kjer naju čaka prevoz do doma.
Kot vedno na koncu še malo statistike: