Obisk treh Karavanških Stolov; 25.05.2014
Končno konec napornega delovnega tedna. Končno dokaj lepa vremenska napoved. Končno visokogorje. Naši okolni griči me niso več "zadovoljevali" (smeh). Pred službo sem si vse lepo pripravil in komaj čakal, da ura odbije deseto zvečer. Celoten teden sem načrtoval in premišljeval kam naj se odpravim. Ker sem računal, da bom popoldan preživel v Ljubljani sem se odločil za Karavanke. Na koncu sem popoldan preživel v Mariboru.
Pot do Gorenjske je minila brez posebnosti. Predor Trojane k sreči ni bil zaprt. Nazadnje sem se vozil več kot tri ure iz Ljubljane proti Mariboru. Okrog polnoči parkiram na parkirišču pri Završniškem jezeru in si privoščim kratek tri urni spanec. Umisliti si moram hitro zložljivi šotor kot je npr. Quechua Pliage. Nebo nad mano je bilo osvetljeno zaradi zvezd in Lune zato sem se malo poigral z aplikacijo Google Sky Maps ter poskušal locirati ozvezdja. Čudovito. Zbudijo me Dunajski dečki s pesmijo Good Morning (kot zanimivost lahko povem, da so Dunajski dečki posneli določena zvonenja za LG pametne telefone). Grozno smešna pesem, ki jo imam nastavljeno za alarm na trenutno testnem pametnem telefonu LG G Flex.
Hitro se uredim in že hodim v smeri Valvasorjevega doma. Pri domu pojem frutabelo in se usmerim desno v gozd. Pot me pripelje do razcepišča kjer izberem Žirovniško pot. Ta pot mi je bila do zdaj neznana. Vedel sem le, da se gre pozimi po tej poti na vrh Stola saj je druga pot, meni poznana Zabreška pot, precej izpostavljena plazovom in zdrsom.
Že od daleč opazim mesto kjer ponavadi stojijo polena drv namenjena planincem, da jih lahko ponesejo s seboj do Prešernove koče. Zelo izvirna in pametna ideja. En planinec, en polen. 100 planincev, 100 polenov. Na zelo preprosti način je lahko zaloga drv na koči hitro pripravljena. Na mojo žalost pa polena drv še niso pripravili. Pa kdaj drugič.
Slika 1: Prostor namenjen polenom drv.
Žirovniška pot mi zaradi strme in vijugasto speljane poti omogoča hitro pridobivanje nadmorske višine kar mi je zelo všeč. Zato hitro pridem do lepe razgledne točke imenovane Prižnica kjer opazujem do zdaj prehojeno pot in prihod malo manj prijetnega vremena.
Slajd slik 1: Pogled na prehojeno pot in oblačno vreme.
Zaradi goste megle sem se moral zaustaviti. Takrat me dohiti planinka Renata in skupaj upava, da se megla razkadi saj se nadaljna pot ni videla. Prav tako pa sva bila na razcepišču poti. Ker sem vedel, da bo kmalu prišel domačin (na začetku poti sva rekla par besed o trenutnih razmerah) sem v miru počakal. In res je bilo tako. Domačin Tomo iz Žirovnice nama je pokazal pravilno pot, ki je potekala po grapi med Stolom in Malim Stolom. Prav tako mi povedal, da je bil v ponedeljek nazadnje na vrhu in da je bilo potrebno vložiti veliko truda za osvojitev vrha saj je bilo vsaj 30 centimetrov dodatnega snega. Veliko besed sva namenila planinarjenu. Izvedel sem, da se je v enem letu 140 krat povzpel na vrh Stola. Srečnez :) Tako smo skupaj v ležernem tempu osvojili današnji cilj. | Slika 2: Magla svuda magla oko nas (smeh). |
Na tej točki se je tudi začela snežna podlaga, ki ni prestavljala nobenih težav saj je bila kompaktna in omogoča čevljem odličen oprijem. Spremljala nas je do samega vrha grape. Na poti naprej do vrha Stola pa se je izmenjavala kopna in snežna podlaga. Kar je razumljivo saj je bolj izpostavljena sončnim žarkom. Zimska oprema je bila zato nepotrebna.
Nazadnje sem bil na Stolu lani, ko sem v enem zamahu prehodil Slovensko planinsko pot (ne v celoti) in mi je pot od Stola do Golice najlepša grebenska pot, ki sem jo kdaj prehodil. Kot zanimivost bom tukaj dodal eno od številnih nesmislov Slovenske planinske poti. In sicer v dnevniku Slovenske planinske poti iz leta 2012 ni potrebno zbrati žiga iz vrha Stola (poglejte sliko na desni). To je osebno zelo zgrešeno saj je Stol najvišja točka Karavank in bi moral imeti posebno mesto v dnevniku. Triglav (najvišji vrh Julijskih Alp) in Grintovec (najvišji vrh Kamniško Savinjskih Alp) ga imata. Zato Stol v tem primeru zapostavljajo in s tem odvzemajo veljavo. S čim si je to zaslužil? Kot govorijo starejši planinci bi moral vsak, ki želi osvojiti Triglav prej obiskati Stol. Dodal bom še en nesmisel, ki se vidi na sliki desno. Na poti iz Begunjščice se mora planinec spusti do Robleka (ta žig pa je potrebno zbrati) in potem nazaj na mesto kjer se spustiš na Zelenico. | Slika 3: Stran dnevnika Slovenske planinske poti. |
Slajd slik 2: Na Stolu.
Na vrhu nas pričaka sonce, rahel veter in megleni pogledi na sosedne vrhove. Sledil je spust nazaj do grebena in nato v smeri Malega Stola do Prešernove koče. Na podlagi smerokaza, ki bi moral biti na vrhu grape sem videl, da se nahaj v grapi še več kot dva metra snega. To bo še dolga zima v gorah. Pri Prešernovi koči si ogledam škodo, ki jo je povzročila zima (poškodovana solarna celica, manjkajoči žleb, poškodovana vremenska postaja) in naredim plan za naprej. Ker me je zanimala krožna tura sem povprašal Tomota in z veseljem mi jo je pokazal na zemljevidu. Še več, Renata in Tomo, sta se odločila, da se mi pridružita. Kmalu smo zapustili Prešernovo kočo in se podali po čudoviti grebenski poti na Potoški Stol. Vmes smo morali prehoditi par nezahtevnih snežišč. Določene pa smo obhodili.
Slajd slik 3: Grebenska pot do Potoškega Stola.
Pod vrhom Vajneža smo se začeli spuščati do bivaka na Belščici. In se nato levo usmerili v gozd. Doma sem videl, da smo se spustili po lahki neoznačeni stezi Vajnež - Urbas (Urbas je vodno zajetje, ki oskrbuje Valvasorjev dom z vodo). Na poti do Valvasorjevega doma naju je zapustil Tomo saj je šel pozdraviti prijatelja. Midva z Renato pa sva sledila stezici, ki naju je pripeljala do Valvasorjevega doma kjer mi je Renata ponudila prevoz do mojega izhodišča saj se je do sem pripeljala z avtomobilom. Jaz sem prevoz sprejel saj se mi je rahlo mudilo v Ljubljano. Na koncu se je izkazalo, da sploh ne bi rabil hiteti in bil lahko osvojil še kakšen vrh. Pa kdaj drugič.