NINO FIJAČKO BLOG

Narava / Trail tek / Ultra Karavanke

19/6/2016

Trasa teka po slovenskih Karavankah (ang. Ultra Karawanks trail)

Obljuba dela dolg. V prejšnji objavi sem zapisal, da bom sporočil okviren opis trase teka po slovenskih Karavankah. V spodnji tabeli lahko okvirno spoznate traso teka po slovenskih Karavankah (#ultrakaravanke). Napisani so samo glavni vrhovi.

Tabela 1: Glavni vrhovi teka po slovenskih Karavankah (#ultrakaravanke)

Rad bi omenil, da trasa teka po slovenskih Karavankah (#ultrakaravanke) delno potekal po že obstoječih planinskih poteh, in sicer po:
- Haloški planinski poti,
- Loško-zbelovski planinski poti,
- Stoperški planinski poti,
- Šaleški planinski poti,
- Planinski poti XIV. divizije,
- Slovenski planinski poti,
- Koroški planinski poti,
- Jezerski planinski poti,
- Tržiški planinski poti,
- Alpe Adria Trail in
- Via Alpina.

Slajd slik 1: Tek po slovenskih Karavankah delno poteka po obstoječih planinskih poteh.

Za osvajanje slovenskih Karavank sem si pripravil dnevnik v katerega bom zapisoval datume/čas in zbiral žige vrhov ter koč na sami poti teka po slovenskih Karavankah (#ultrakaravanke).

Slika 1: Okvirna oblika dnevnika teka po slovenskih Karavankah (#ultrakaravanke)

Planinske postojanke na trasi teka po slovenskih Karavankah (#ultrakaravanke)

- Planinski dom pod Donačko goro - Rudijev dom
- Planinski dom na Boču
- Lovska koča Štepih
- Dom na Paškem Kozjaku
- Dom na Uršlji gori
- Koča na Naravskih Ledinah
- Koča na Pikovem
- Ninotov dom (pravilno Ninov dom)
- Dom na Peci
- Planinski dom Kralja Matjaža
- Koča na Ljubelju
- Koča na planini Prevala
- Planinski dom na Zelenici
- Prešernova koča na Stolu
- Koča na Golici
- Pastirska koča na planini Dovška Rožca

Slajd slik 2: Koče na trasi teka po slovenskih Karavankah

Slajd slik 3: Bivša Tomaževa koča pod Peco - zdaj Ninotova koča (pravilno Ninova koča)

Teorija o skupini Mrzle gore

V času raziskovanje slovenskih Karavank sem prišel do teorije oz. do hipoteze, ki temelji, da vrhovi med Pavličevim sedlom in Jezerskim vrhom (Matkova Kopa, Mrzla gora, Velika Baba, Goli vrh itd. - poimenoval jih bom kar skupina Mrzle gore) pripadajo Karavankam, in ne Kamniško Savinjskim Alpam.

V teoriji Karavanke delimo na severni in južni greben (Janša, 2010). Moja teorija temelji na preprostem opazovanju Karavank (Slajd slik 4) in sem mnenja, da skupina Mrzle gore pripada južnem grebenu Karavank v katerem so skupina Bavh in Kepe, skupina Golice, Stola, Košute in Olševe. Se pravi, da moja hipoteza uvršča skupino Mrzle gore med skupino Košute in Olševe.

Kaj pravijo geologi?

Na kamnine se na žalost ne spoznam, zato sem povprašal knjige oz. geologe, ki pa imajo mešane občutke. Brenčič, & Polting (2008) pišeta o tem, da južna meja Karavank ni tako izrazita in zlahka določljiva kot severna. Na njen potek najbolj vplivajo Kamniško-Savinjske Alpe. Najteže je južno mejo določiti na območju Tržiča in Zgornjega Jezerskega. Miler et al. (2014) geološko uvrščajo Jezerski meteorit, najden v okolici Češke koče na Spodnjih Ravneh, v Karavanke.

Slajd slik 4: Teorija o skupini Mrzle gore na zemljevidih

Zato me zanima kakšno je vaše mnenje, bi mojo hipotezo potrdil ali zavrnil? Opozoriti vas moram, da je ta hipoteza nepotrjena domneva in je le del mojega spoznavanja slovenskih Karavank.

Iz vidika trase teka po slovenskih Karavankah bi skupina Mrzle gore imela velik doprinos slovenskim Karavankam. Na sami trasi se ne bi bilo potrebno spusti v Belo (Belska kočna) in nato nadaljevati v smeri avstrijskega Pristovškega Storžiča ampak bi se lahko iz Pavličevega sedla spustili (oz. za tiste bolj pogumne preko Matkove kope na Mrzlo goro) v Matkov kot ter nadaljevali v smeri Mrzle gore. Iz Mrzle gore bi nadaljevali v smeri Savinjske sedla na Veliko babo in po grebenu do Jezerskega vrha. Mrzla gora bi s svojimi 2203 metri postala druga največja gora v Karavankah.

Slika 2: Mrzla gora

Mogoče se sprašujete zakaj sem slovenskim Karavankam dodal Pristovški Storžič? V času raziskovanja trase za tek po slovenskih Karavankah (#ultrakaravanke) sem v tem delu izgubil največ časa. Ne razumem zakaj dolina Belske kočne pripada sosedom. Zgodovina o tem pa tudi nič ne pove.

V planu sem imel štiri variante (Slika 3), in sicer (1) varianta - (zelena barva) to je edina varianta, ki poteka po slovenskem območju in sem jo že opisal zgoraj (Pavličevo sedlo - Matkov kot - Mrzla gora - Velika Baba - Jezerski vrh); (2) varianta (modra barva) Pavličevo sedlo - po cesti v dolino Belske kočne - Goli vrh - Jezerski vrh; (3) varianta (vijolična barva) Pavličevo sedlo - po cesti v dolino Belske kočne - po cesti na Jezerski vrh in (4) varianta (rdela barva) to je trasa, ki jo bom uporabil pri teku po slovenskih Karavankah (#ultrakaravanke), se pravi Pavličevo sedlo - kmetija Pavlič - Bela - kmetija Pasterk - Pristovški Storžič.

Mogoče vidite oz. poznate še kakšno drugo varianto?

Slika 3: Variante prehoda doline Belske kočne

Glavne znamenitosti na teku po slovenskih Karavankah

Tek po slovenski Karavankah (#ultrakaravanke) bo promoviral sledeče glavne znamenosti:

- Izvir Sotle (Maceljska gora)
- Prva nadelana slovenska planinska pot (Donačka gora)
- Jama Balunjača (Boč)
- Grad Zbelovo (Zbelovska gora)
- Grad Lindek (Mala gora)
- Huda luknja (Tisnik)
- Spomenik XIV. divizije (Graška gora)
- Matjaževa jama (Peca)
- Potočka zijalka (Olševa)
- Naravna okna v Stegovniku (Stegovnik)
- Grebenast gorski masiv Košuta (Košuta)
- Prelazi (Pavličevo sedlo, stari Ljubelj, Korensko sedlo)
- Bornov tunel (Begunjščica)
- Najvišji vrh Karavank (Stol)
- Karavanski predor (Rožca)
- Tromeja,...

Slajd slik 5: Znamenistosti na teku po slovenskih Karavankah

Strokovna literatura v obliki zemljevidov in knjig uporabljena na tematiko slovenskih Karavank

Zemljevidi:
- Stol - 1 : 25 000 (PZS, 2016)
- Karavanke - osrednji del – 1 : 50.000 (PZS, 2015)
- Šaleška dolina z okolico 1 : 50 000 (PZS, 2013)
- Storžič - Košuta 1 : 25 000 (PZS, 2009)
- Posavsko hribovje – Boč – Bohor – 1 : 50 000 (PZS, 2003)
- Kranjska Gora 1:30 000 (Geodetski inštitut Slovenije, 2002)
- Slovenske Konjice 1: 50 000 (Geodetska uprava SO Slovenske Konjice, 1990)

Povezave do spletnih zemljevidov:
Karavanke.eu
Geopedia
Planinske poti
Peš poti

Knjige:
Miler, M., Ambrožič, B., Mirtič, B., Gosar, M., Šturm, S., Dolenec, M., & Jeršek, M. (2014). Mineral and chemical composition of the Jezersko meteorite—A new chondrite from Slovenia. Meteoritics & Planetary Science, 49 (10), 1875-1887.
Kokelj, J., & Kokelj, B. (2012). Karavanke 360°: panoramski pogledi . Lesce: samozaložba.
Janša, K. (2010). Karavanke - Planinski vodnik. Ljubljana, PZS.
Brenčič, M., & Poltnig, W. (2008). Podzemne Voda Karavank / Grundwasser der Karawanken. Ljubljana, Graz: Geološki zavod Slovenije, Joanneum Research Forschungsgesellschaft m.b.H.
Mušič, I., & Habjan, V. (2007). Karavanke. Ljubljana: Sidarta.
Cilenšek, M., Viktorijam, V. (2007). Vodnik Po gorah severovzhodne Slovenije. Ljubljana, PZS.
Klinar, S. (2005). 55 krat Karavanke: izbirni vodnik. Ljubljana, PZS.
Klinar, S. (1997). Karavanke : planinski vodnik. Ljubljana, PZS.
Klinar, S. (1983). Karavanke : planinski vodnik. Ljubljana, PZS.
Ficko, P. (1980). Po gorah severovzhodne Slovenije : planinski vodnik. Ljubljana, PZS
Klinar, S. (1975). Karavanke : planinski vodnik. Ljubljana, PZS.
Klinar, S. (1971). Karavanke : planinski vodnik. Ljubljana, PZS.

1 Comment

Narava / Trail tek / Ultra Karavanke

27/5/2016

4 Comments

Ultra tekaški projekt: Tek po slovenskih Karavankah (ang. Ultra Karawanks trail)

Ideja o osvajanju slovenskih Karavankah v enem zamahu je nastala v letu 2013. To je bil čas v katerem sem spoznaval slovensko planinsko pot (SPP), v fizičnem in psihičnem smislu utrjeval telo, nabavljal in preizkušal opremo. V tem obdobju še nisem poznal nobenega slovenskega ultra tekača, razen Helene F. K. in Zvoneta M. In ravno Zvone je glavni krivec, da sem začel natančneje spoznavati slovenske Karavanke. Spomnim se, kako sva si na poti čez Pohorje kratila čas z načrti in idejami za prihodnost. Zvone mi je opisoval njegove podvige, jaz pa sem kot začetnik v tem športu samo poslušal in se čudil njegovim pripovedim. Pogovarjala sva se tudi o mojem projektu, in sicer o teku po SPP. Omenil sem mu, da so zame Karavanke najlepše slovensko pogorje in kako fascinanten se mi zdi greben, ki sega od Stola do Dovške Rožce. Takrat mi je Zvone dal vedeti, da Karavanke niso samo to, kar sem si do tistega trenutka predstavljal. Pripovedoval mi je o grebenu Košute, Tromeji, Obirju na Avstrijski strani in Peci kot zadnjem karavanškem dvatisočaku.

Tako sem začel z iskanjem in pridobivanjem informacij o Karavankah na splošno. Na začetku sem želel spoznati celoten greben od Tromeje do Stola. Na internetu sem našel bore malo koristnih informacij. Sreča se mi je nasmehnila z zadetkom bloga gospoda Rajeta, kjer se je nahajal njegov opis z naslovom Karavanke treking. To je bilo potrdilo, ki sem ga potreboval.

Vseeno sem za nadaljevanje potreboval več informacij. Odpravil sem se v knjižnico in med knjižnimi policami našel želene informacije. Kmalu so se na domači knjižni polici začele kopičiti strokovne literature v obliki knjig in zemljevidov na tematiko Karavanke. Omenjeni zemljevidi še vedno niso bili dovolj. S pomočjo interneta sem pripravil »domače« zemljevide iz Geopedije in jih uredil v priročno knjižico. Tako so doma narejeni zemljevidi postali stalna praksa pri raziskovanju in spoznavanju slovenskih Karavank.

Slika 1: Mejni kamen in doma narejen zemljevid.

Na ogledni turi od Tromeje do Stola je šlo vse kot po maslu, le mejnikov se je bilo potrebno držati kot Knafelčevih markacij na planinskih poteh. Zgodovina mejnikov (mejna čistina, graničarji itd.) me je popolnoma navdušila, posledično sem Karavanke še dodatno vzljubil. Vrhovi so padali drug za drugim in kmalu sem bil na znanem terenu. To je bila planina Dovške Rožce. Presrečen sem nadaljeval proti najvišjemu vrhu slovenskih Karavank, tj. Stolu. Turo sem čez mesec dni ponovil in jo objavil na Hribi.net.

Tukaj se spoznavanje slovenskih Karavank še zdaleč ni končalo. Želel sem več in tako sem si naredil plan spoznati celotne slovenske Karavanke po odsekih.

Kako začeti? Zaradi nepoznavanja terena oz. same poti, sem si naredil načrt sistematičnega spoznavanja slovenskih Karavank. Wikipedija pravi, da so Karavanke gorska veriga, ki se razteza od tromeje med Slovenijo, Avstrijo in Italijo, pa vse do Hrvaške. Na začetku sem premišljeval tudi o vključitvi avstrijskih Karavank (skupina Obir itd.) in hrvaških Karavank (Ivanščica itd.), ampak sem se na koncu odločil, da bom vključil samo Karavanke na slovenskem območju.

Spoznavanje slovenskih Karavank se je tako uradno začelo. Začetek s Tromejo oz. Rateče sem poznal.

Kje pa je konec? Presenečen sem spoznal, da se konec nahaja na Štajerskem. Sprva sem mislil, da se sam konec slovenskih Karavank nahaja na Donački gori, vendar sem se močno motil. Konec slovenskih Karavank se nahaja na meji s Hrvaško, in sicer tam kjer se Maceljska gora spusti do mejnega prehoda Zg. Gruškovje.

Po dveh letih spoznavanja, raziskovanja in preučevanja slovenskih Karavank sem si tako za letošnje poletje zasnoval ultra tekaški projekt, v katerem bom poskušal v enem zamahu preteči slovenske Karavanke. V tem času sem številne ure preživel pred knjigami in zemljevidi, kjer sem preučeval slovenske Karavanke ter številne kilometre v naravi, kjer sem spoznaval slovenske Karavanke.

Kje začeti? Sprva sem imel v načrtu začetek v Ratečah, ampak sem si kmalu premislil. Razlog je bil preprost. Če je avtor Slovenske planinske poti, Ivan Šumljak, začel na Štajerskem, bom pa tudi jaz.

Omeniti je potrebno, da pot po slovenskih Karavankah poteka po neoznačenih in označenih planinskih poteh (lažjih, zahtevnih in zelo zahtevnih). Kar ena tretjina poti je neoznačene. Slednje so »označene« z mejnimi kamni oz. sem jih sam označeval z možici. Ostali dve tretjini poti sta označeni s Knafelčevo markacijo in so del že poznanih planinskih poti oz. obhodnic. V primerjavi s SPP, na tej poti ni veliko planinskih poti in tudi oskrba z opremo/hrano/tekočino je vprašljiva, zato bo veliko odvisno od samooskrbe.

Natančen opis trase bom objavil dva tedna pred samo izvedbo projekta. Dobrodošel bo vsakdo, ki se bo pridružil za kakšen kilometer ali dva.

Slika 2: Logotip projekta.

Okvirni podatki (podatki o dolžini in višinski razliki so okvirni):

Od kod do kod?
Iz Štajerske (Zg. Gruškovje), preko Koroške na Gorenjsko (Rateče).

Kdaj?
Poletje 2016 (odvisno od razmer v visokogorju).
Trajanje?
Cca. štiri do pet dni.
Dolžina?
Cca. 200-300 km.
Višinska razlika?
Cca. 20.000 m pozitivne višinske razlike.

Na sami poti bom poskušal izmeriti dejansko dolžino slovenskih Karavank, in tako prikazati obsežnost slovenskih Karavank. Opisati želim tudi lepote in značilnosti slovenskih Karavank ter ponuditi novo vezno pot v slovenskem prostoru.

Trenutno sem v fazi pridobivanja podpornikov in sredstev za izvedbo samega projekta. Zato vas vljudno vabim k sodelovanju in podpori tega ultra tekaškega projekta: Tek po slovenskih Karavankah (#ultrakaravanke).

Slajd slik 1: Sponzorji in podporniki.

4 Comments

Narava / Tek / Drava country cross

9/10/2014

0 Comments

Drava country cross; 05.10.2014

Idejo za nedeljski trening sem dobil s strani tekaškega foruma in teme, ki sem jo zasledil že lansko zimo, in sicer Drava country cros (v nadaljevanju DCC). Sploh ne bom pisal kakšne ključne besede sem dajal stricu Googlu, da sem to temo našel. Progo sem si preuredil po svojih željah in ciljih tako, da sem čim manj tekel po asfaltni podlagi saj sem že med tednom naredil trening okrog Ruš (cca. 27 km), ki poteka izključno po asfaltni cesti.

Zapeljal sem se do OŠ Miklavž kjer sem parkiral avto in se počasi odpravil proti kanalu. Pred tem sem že premišljeval, da bi začel teči kar iz domačega dvorišča vendar so me številni semaforji na poti do Miklavža na Dravskem polju prepričali, da sem to idejo zavrgel. Sem se pa med samo vožnjo vprašal zakaj bom sploh začel teči v Miklavžu na Dravskem polju saj se kanal hidroelektrarne (v nadaljevanju HE) Zlatoličje začne v samem Mariboru, in sicer pri Malečniškem mostu.

Naključje je hotelo, da sem si v srednji šoli pri geografiji izbral tematiko hidrologija. Natančneje sem se posvetil hidrologiji reke Drave. Vzrok zakaj sem izbiral to tematiko je bila vsakotedenska vožnja iz Maribora v smeri Haloz – Zagorja, kjer imajo moji starši vikend. Cesta do tja poteka po Dravskem polju na katerem se nahaja že prej omenjen kanal. Kot zanimivost lahko napišem, da je za Štajerce značilno, bolj stereotipno, da imajo vikend v območju Haloz - Zagorja, tako kot je za Gorenjce stereotipno, da imajo vikend na obali. Med vožnjo sem lahko opazoval Dravsko polje po vsej njeni veličini in se navduševal nad kanalom, ki poteka po njem.

Takrat niti nisem pomislil, da je možno teči ob kanalu. Zdaj pa se mi je ideja o tem zdela nujno potrebna, da jo izvedem. Tematika hidrologija mi je še vedno priljubljena in sem bil zelo vesel ko sem preko tekaškega foruma izvedel, da lahko izvedeš lep dolg tek ob dravskem kanalu na mehki podlagi in to v naravi, brez prometa.

Zanimiva je zgodovina hidrologije reke Drave na območju Dravskega polja. Še posebej je zanimiva gradnja kanalske pretočne HE Zlatoličje, saj je bila v tistem času nekaj posebnega. Obseg HE Zlatoličje je velik. Začne se v samem Mariboru z jezom v Melju. Marsikdo ne ve, da imamo že v samem Mariboru majhno HE imenovano mala HE Melje. Od tukaj naprej pa se začne zanimiv del saj je človeška roka strugo reke Drave razcepila na dva dela, in sicer na staro ter novo strugo. Slednjo so potem speljali v umetno narejen dovodni kanal v dolžini 17, 2 km. Pri HE Zlatoličje se je dovodni kanal končal in se po cca. 33 metrskem padcu nadaljuje v odvodni kanal v dolžini 6 km ter se tik pred Ptujem združi s staro strugo reke Drave.

Slajd slik 1: Razcepitev struge reke Drave.

Ta padec omogoča, da se proizvede največ električne energije med vsemi HE v Sloveniji in več kot petino električne energije Dravskih elektrarn Maribor.

Slika 1: Slikovni prikaz padca v HE Zlatoličje.

Sama gradnja jezu v Melju je povzročila spremembe v obrečnem delu Maribora saj je nivo reke Drave drastično narastel. Po neumnosti tedanje oblasti so porušili določene hiše ob Dravi (npr. znano stavbo Benetk), k sreči pa so prizanesli stavbam kot je Vodni stolp (dvignili so ga za cca. tri metre) in stavbi z najstarejšo, več kot 400 - letno trto. Pri slednji se vidi, da je nivo ceste oz. reke Drave za dober meter višje kot sama stavba.

Slajd slik 2: Mariborske Benetke, Vodni stolp in mariborska trta.

Tako kot sem že napisal sem začel teči v Miklavžu na Dravskem polju. Drugič bom začel pri Malečniškem mostu. Zaradi ravnine sem si zadal tempo med 5 in 6 min/km. Na začetku sem tekel po makadamski cesti mimo table s kitajskim pregovorom »Pri ženi iščemo vrline, pri ljubici lepoto«. Slednji nima nekega globokega pomena in ne vidim razloga zakaj se nahaja ravno na tem razpotju.

Slajd slik 3: Začetna pot in kitajski pregovor.

Tukaj s tekom nadaljujem naravnost in kmalu zavijem na nasip dravskega dovodnega kanal. Od tam naprej pa vse do HE Zlatoličje tečem po nasipu. Vreme je bilo oblačno, brez sonca. Po HE Zlatoličje prečkam cesto in nadaljujem s tekom po nasipu odvodnega kanala in do stičišča stare struge Drave s prej omenjenim kanalom. Tukaj pot zavije na asfaltno cesto, ki me vodi mimo Term Ptuj do razpotja kje originalni DCC zavije lepo preko pešmostu v smeri Vurberka. Jaz sem tukaj zavil desno z namenom narediti krog okoli Ptujskega jezera. Na začetku poti sem na smerokazu prebral in s tem spoznal novo pot katera mi je bila do tistega trenutka nepoznana, in sicer tj. Slovenjegoriška planinska pot ter se že nahaja v beležki za prihodnje izzive. Pot okrog Ptujskega jezera je minila brez posebnosti. Začetna makadamska pot na desni strani me je pripeljala do jezu male HE Markovci, ki se nahaja na koncu Ptujskega jezera. Na mostu elektrarne sem naredil polkrog in se po levi strani jezera vrniti do razpotja pri pešmostu.

Slajd slik 4: Od Miklavž na Dravskem polju do Ptuja.

Pri jezu male HE Markovci se zgodba o kanalski HE ponovi. Ptujsko jezero oz. reka Drava se podobno kot pri jezu v Melju razdeli na dva dela. En del teče po dravskem kanalu do HE Formin, drugi pa teče po naravni strugi reke Drave. Zanimivo je območje in zgodovina Ptujskega jezera pred potopitvijo. Prostor, kjer se danes razprostira jezero, je bil pred potopitvijo zanimiv del Ptujskega polja, tvorili so ga številni rečni rokavi, mrtvice in logi, ter je predstavljal bogat ekosistem vodnega in obvodnega sveta (Veršič, 2007).

Slajd slik 5: Potopitev Ptujskega jezera.

Ptuj sem hitro zapustil in bil že na poti do HE Zlatoličje. Tam se na nasipu prižgal majhno svečko zaradi detomora, ki se je zgodil prejšnji teden in nadaljeval v smeri Miklavža na Dravskem polju.

Slajd slik 6: Prižgana svečka zaradi detomora.

V manj kot petih urah sem naredil 48 km dolg tek. V vednost vas moram opozoriti, da je hoja in vožnja po nasipu prepovedana. Nič pa ne govori o teku :) Hvala Zdravku Čufarju za idejo in deljenje le te z ostalimi.

Slajd slik 7: Opozorilo in zemljevid pretečene poti.

Z dvignjenim palcem in rozo zapestnico bi rad opozoril na oktober, mesec boja proti raku dojk in na velik pomen sekundarne preventive, ki pomaga pri zgodnjem odkrivanju raka dojk. S pokončno glavo in dvignjenim prstom v boj proti raku dojk.

Na koncu pa še ena majhna zanimivost.

Slajd slik 8: Boj proti raku dojk in spominska tabla na Grajskem trgu v Mariboru.

Za več o hidrologiji reke Drave vam toplo priporočam sledeče knjige:

Sašo Radovanovič: Mariborske ulice. Maribor: Kapital, 2005.
Sašo Radovanovič: Dravske elektralne. Maribor: Ostroga, 2011.
Peter Macuh in sodelavci: Drava nekoč in danes. Maribor: Obzorja, 2000.

0 Comments

Narava / Tek / Ruška planinska pot

1/10/2014

1 Comment

Tek po Ruški planinski poti; 27.09.2014

Doma sem pod čudovitim Pohorjem. Na vrh Pohorja me vodijo različne poti. Najraje grem mimo kmetije Kordika (ni Kordek, kot običajno govorimo) v smeri Zgornje postaje Pohorske vzpenjače in dlje. Sem pa občasno jezen, da nimamo kaj višjega (nad 2000 m.n.v.) saj bi si s tem zelo olajšal oz. otežil treninge vendar se tolažim, da bi lahko bilo še slabše. Npr. Pomurska regija. Lahko pa bi bilo tudi dosti dosti boljše kot sta npr. Gorenjska in Koroška regija.

V času osvajanja Slovenske planinske poti sem v okolici Mariborske koče dokončno dojel kaj pomeni črka »R« ob Knafeljčevi markaciji. Spomnim se, da sva že s Heleno poskušala rešiti to uganko vendar nisva bila uspešna. Velika črka »R« označuje Ruško planinsko pot (v nadaljevanju RPP). Takrat sem si v svojo beležko, v katero si zapisujem plane za prihodnost, zapisal RPP in si zadal cilj, da jo bom v bližnji prihodnosti pretekel. Kot po navadi sem se tudi za RPP predhodno temeljito pripravil v smislu pridobivanja informacij iz različnih virov. Žal sem kmalu ugotovil, da RPP ni tako popularna in promovirana kot druge planinske poti.

Slika 1: Markacija za RPP.

Edine pametne informacije sem našel na spletni strani od občine Ruše in od portala Maribor Pohorje, kjer sem dobil le okvirne informacije, in sicer o tem kje RPP poteka, njene značilnosti in kje se nahajajo kontrolne točke.

Spoznal sem tudi, kar je značilno za večino planinskih poti v Sloveniji, da bom potreboval dnevnik v katerega bom zbiral žige. Dnevnik sem šel za trening iskat na Ruško kočo (smer Spodnja postaja Pohorske vzpenjače – Kmetija Kordak – Glažuta – Ruška koča in nazaj v dolino mimo Mariborske koče in Zgornje postaje Pohorske vzpenjače) in ugotovil, da ima RPP zelo pregleden, vizualno atraktiven in sistematsko urejen dnevnik. Še posebej mi je všeč roza barva dnevnika.

Slajd slik 1: Ožigosan dnevnik SPP.

RPP je bila odprta 1. septembra leta 1996, ob 95. obletnici Planinskega društva Ruše. Povezuje zanimive točke osrednjega dela Pohorja in ima deset kontrolnih točk: Ruše (bife Oniks), slap Šumik, Klopni vrh, Osankarica, Trije kralji, Žigartov vrh, Ruška koča, Planinski dom Zarja, Mariborska koča in Lovski dom Pečke.

Leta 2012 jo je gorska rečica Lobnica, ki teče po soteski Lobnice, za nekaj časa zaprla RPP saj so bili zaradi visokega vodostaja podrti vsi mostovi, ki so vodili do slapa Šumik.

Zaradi zelo napornega tedna še v petek zvečer nisem vedel kam naj grem. V glavi sem imel dilemo ali naj grem končno teči po težko pričakovani Košuti ali naj ostanem doma in grem osvajat RPP.

Slika 2: Spomenik - 80 let PD Ruše.

Ker sem se odločil za RPP sem si v soboto privoščil dolg spanec in začel okrog 11 ure osvajat RPP.

V Bistrici ob Dravi se začel v zmernem tempu teči v smeri Ruš mimo Bezene. V Ruše sem pritekel ravno v času začetka 10. kolesarskega vzpona na Areh iz Ruš. Takrat sem si mislil, da je organizirana druga prireditev, ki jo poznam, in sicer kolesarko tekaški vzpon na Klopni vrh. Markacija me je usmerila v desno in kmalu sem prišel do bifeja »Oniks«, kjer sem točno ob 11:00 uri krstil dnevnik s posebno velikim žigom namenjenim za RPP. Nadaljeval sem s tekom ob cesti kjer me je smerokaz usmeri levo v sotesko Lobnice s krajem Smolnik.

Do sem je bila pot zelo slabo markirana. Čeprav markacije niso nujno potrebne saj če lepo slediš cesti prideš kmalu do prej omenjenega smerokaza. Sledila je zelo dobro označena pot s številnimi smernimi tablami in markacijami. Od tukaj naprej pa vse do Malega in Velikega Šumika me je na levi strani ceste spremljala že prej omenjena Lobnica, na kateri je v preteklosti potekala najdaljša vodna drža v Sloveniji – Lobniška riža. Njeno žuborenje je bilo zelo glasno. Z aplikacijo Sound Meter sem izmeril glasnost okrog 90 db. Sledilo je še eno razpotje kjer se je po 10 km asfalt končal in prešel v makadam. Nato sem tekel mimo dveh žag (Švajgerjeve in Marinčeve) in kmalu zavil desno v gozd. Pravzaprav sem zavil v pragozd.

Slajd slik 2: Informativna tabla na RPP.

Slajd slik 3: Od Ruš do slapa Šumik.

Sledil je zelo zanimiv in poučen del poti. Prav tako pa zelo nevaren. Na začetku sem hodil po Holcarski poti na kateri sem opazoval kako mah (epifit) obdaja drevje iz vseh strani. V osnovni šoli so nas učili, da mah raste samo na severni strani kar pa vedno ne drži. Mah na deblih je nezanesljiv za orientiranje, saj mah raste bujneje na vlažni strani debla, ki pa ni vedno na severu. Poleg tega pa je pogosto težko določiti, na kateri strani debla je mahu več (Gozd in gozdarstvo, 2014). Sledilo je prečenje najdaljšega mostu na slovenskih planinskih poteh (dolgega 14,5 m) in obhod majhnega slapa s pomočjo jeklenice. Rahel tek me je kmalu pripeljal do Malega Šumika kjer sem ponovno prečil most in se rahlo vzpel do potoka Verna (slap Verna) in do Velikega Šumika. Žig za drugo kontrolno točko RPP – slap Šumik se nahaja v Ruški koči in v koči Šumik. Podobna zgodba je z žigom za šesto kontrolno točko RPP - Žigartov vrh. Vzrok zakaj se oba žiga nahajata v varnem zavetju Ruške koče je zaradi nepridipravov, ki so žige kradli in s tem onemogočali ožigosanje dnevnikov. Nato je sledil vzpon po jeklenici do potke, ki mi je omogočila rahel tek do razpotja (levo Areh, desno koča na Klopnem vrhu) poznanega kot Bajgot.

Slajd slik 4: Pragozd Šumik.

Pot do koče na Klopnem vrhu je potekala brez posebnosti. Prvotni tek po makadamski cesti se je spremenil v gozdno stezico, ki se je rahlo začela spuščala vse do makadama. Ta me je potem pripeljal do koče na Klopnem vrhu. Pri koči sem si dolil svežo vodo iz vodnega izvira, ki se na novo izliva v »lesen kanu«. Na celotni RPP vam ni treba skrbeti, da vam bom zmanjakalo tekočine saj za to poskrbijo številni vodni izviri. V koči pridobim žig, prosim za podpis in sem pripravim za nadaljevanje v smeri Osankarice. Ta del poti mi je bil nepoznan zato sem imel v roki konstantno zemljevid Pohorje v merilu 1:50 000. Slednji mi je prišel zelo prav. Na začetku sem se moral vrniti na pot, ki me je vodila v smeri Šumika. Čez nekaj časa pa sem moral zaviti desno proti Osankarici, kot naslednji kontrolni točki.

Slajd slik 5: Od Šumika do koče na Klopnem vrh.

Ta del poti je zaradi motoristov »krosarjev« popolnoma uničena. Tam kjer je bila včasih lepa gozdna potka je zdaj nastala motoristična proga z uničeno prstjo. Da o raztrganih koreninah ne govorim. V tistem času na poti nisem srečal nobenega motorista. Vendar sem se pripravil in si pred kratkim v telefon shranil telefonsko številko (080 1200) kamor lahko kršitev prijaviš.

Slika 3: Opozorilna tabla o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju.

Statistično gledano število prijavljenih kršitev narašča. Leta 2004 je bilo prijavljenih 182 kršitev, leta 2012 pa za trikrat več in sicer 540 prijavljenih kršitev (Sladič, 2013). Sprašujem pa se kako lahko takšna prijava sploh pomaga. Ste se kdaj vprašali kaj bi povedali ob prijavi? Poveš lahko samo svojo lokacijo več pa ne moreš saj se motoristi tako hitro peljejo mimo tebe, da si lahko zapomniš samo barvo čelade. Zadeva bi se mogoče spremenila če bi imeli registracijsko tablico (do zdaj je nisem na nobene »kros« motorju zasledil) po kateri bi bili motoristi prepoznavni in na podlagi tega tudi lažje kaznovani. Ampak kaj pomaga kazen, ki je za takšen prekršek prenizka, če je problem v glavah. Potrebno je spremeniti miselnost motoristov saj dokler ne bodo dojeli, da z vožnjo v naravnem okolju delajo ogromno škodo se v tej naši ljubi Sloveniji ne bo nič spremenilo. Zakaj se v Sloveniji nič ne spremeni ne vem. Mogoče zato, ker delamo prepočasi. Zakon o prepovedi vožnje z vozili na motorni pogon v naravnem okolju iz leta 1995 (zdaj je neveljaven) je šele po devetih letih doživel spremembo. Vendar ne drastične. Nova zakonodaja iz leta 2014 na kratko govori, da se je v naravnem okolju prepovedano voziti z vozili na motorni ali drug lasten pogon vozila, ki omogočajo gibanje, hitrejše od hoje pešca.

Namesto, da bi se zgledovali po drugih država (v Avstriji so z novimi zakoni drastično zmanjšali populacijo motoristov v naravi), kjer so dotični problem zdavnaj zmanjšali se v Sloveniji trudimo odkriti toplo vodo.

Dovolj o tem. Na poti do Treh žebljev sem obiskal Tiho jezero ali v ljudski govorici »Falski tajht« (predvidevam, da »tajht« izvira iz nemške besede »teich«, ki pomeni ribnik). Mimogrede ali mogoče kdo ve zakaj ime Trije žeblji. Mogoče zato, ker je tukaj razpotje treh poti, in sicer za Osankarico, Pesek in Klopni vrh. Sledil je kratek vzpon na Jodlov vrh, kjer sem opazil, da bi pot potrebovala delo markacistov saj so markacije stare in potrebujejo obnovo. Sledil je oster ovinek v desno in kmalu sem se znašel na taborišču Pohorskega bataljona z zelo zanimivo zgodovino. Z velikim zanimanjem sem hodil po prizorišču poslednjega boja Pohorskega bataljona in se navduševal nad izvirnim spomenikom, ki ga sestavljajo osrednja granitna plošča z bronastima plastikama dveh borcev, 16 večjih granitnih plošč, ki ponazarjajo zemljanke, in 32 manjših granitnih kvadrov, ki označujejo bojni položaj borcev okoli taborišča. Zanimiva je bila tudi vojaška taktika, ki je bila izvedena s strani sovražne nemške vojske.

Slajd slik 6: Od Treh Žebljev, mimo Tihega jezero in Pohorskega bataljona, do Osankarice.

Kot smo že pri granitu vam lahko kot zanimivost povem, da so nas v osnovnih šolah narobe naučili o poimenovanju »granitnih kock«. Slednje niso grajene iz granita ampak iz tonalita (natančneje iz granodiorita). Tonalit je na Pohorju najbolj razširjena in znana magmatska kamnina. V preteklosti so ga imenovali pohorski granit. Zato bi se morale »granitne kocke« po pravem imenovati »granodioritne kocke«.

Po »zaužitju« velike mere svežega znanja sem s RPP nadaljeval in kmalu opazil, so se na poti do doma na Osankarici, Knafelčevim markacijam pridružile markacije v obliki rdeče (peterokrake) zvezde. Lepa popestritev na še lepši gozdni stezici s prijetno mehko podlago, ki je omogočala ležeren tek vse do doma. Občasno sem na poti zasledil poleg Knafelčeve markacije številko 1. Na podlagi tega sem predvideval, da je včasih na tem delu potekala Slovenska planinska pot.

Sledila je zanimiva, leta 2012 na novo narejena, lesena pot, ki me pripelje točno do Črnega jezera. Niti enkrat mi ni bilo potrebno stopiti na zemljo.

Slajd slik 7: Pot do Osankarice.

Slajd slik 8: Črno jezero.

Spominjala me je na leseno pot, ki je značilna za Lovrenška jezera. Na internetu sem zasledil, da je leta 2012 potekala menjava brunčanih poti zaradi dotrajanosti na območju Lovrenških jezer, Ribniškega jezera in Črnega jezera. Črno jezero sem na hitro poslikal in nadaljeval v smeri Treh Kraljev. Na poti sem se spraševal kaj pomeni oznaka P.P.5., ki sem jo večkrat videl na poti do Ribniške koče (tam sta oznaki P.P.2 in P.P.4) vendar do danes nisem dajal temu večje pozornosti. Doma sem ugotovil, da ima športni center Rogla za svoje goste pripravljene pohodne krožne poti s prej omenjeno kratico. Skupna dolžina vseh devetih pohodnih poti je 130 km in je že zapisana v moji beležki za prihodnje ture. Pri Treh Kraljih natančneje pri penzionu »Jakec« prosim za žig RPP vendar ga žal nimajo. Pogrešajo ga že nekaj časa kar sem tudi posredoval PD Ruše.

Namesto tega mi natakarica, da žig od Velikega vrha katerega žal nisem obiskal. Bom ga drugič. Prvič pojem nekaj konkretnega, in sicer banano ter »ameriški sendvič« narejen iz žemljice oz. razpočnica namazan z domačo marmelado in arašidovim maslom. Sledil je rahel 1,5 km dolg spust po asfaltni cesti, kjer sem nato zavil levo v smeri Ruške koče. Kmalu sem prispel do table, ki je prikazovala pomnike partizanskih sanitet (tj. zdravstvena služba, zlasti v vojski) na Pohorju. Ena od teh sanitet je tudi partizanska bolnišnica Jesen, ki sem jo na poti tudi obiskal. Letos oktobra bo praznovala 70. letnico začetka zgradnje. Pričakoval sem, da bom pri bolnišnici srečal delavce, ki bodo obnavljali bolnišnico vendar je slednja samevala v gozdu.

Slajd slik 9: Trije kralji in Partizanska bolnišnica Jesen.

Pot sem nadaljeval rajši po makadamski poti saj sem tako hitreje napredoval in kmalu prišel do razpotja, ki me je usmeril desno v gozd. Preko Peršetovega vrha sem prišel do najvišje točke današnje ture, in sicer na Žigartov vrh, ki leži na 1346 m.n.v. Opazovalni stolp na vrhu ima že konkretne razpoke in je potreben nujen obnove. Postavljen je bil za potrebe zemljemerstva oz. geodezije (tj. veda o obliki zemlje in njenih razsežnostih). Že prej sem omenil, da se žig za Žigartov vrh nahaja v Ruški koči kot naslednja pomembna kontrolna točka na RPP. Ironično je to, da prav Žigartov vrh nima žiga saj ima v sami besedni zvezi Žigartov vrh besedo žig. Tukaj se je vreme delno poslabšalo. Pojavila se je rahla megla. Vendar nič drastičnega. Celoten dan je bil dokaj oblačen. Sonce se je pokazalo samo na poti do Osankarice. V Ruški koči sem tako pridobil tri žige, in sicer za kontrolno točko 2 - Slap Šumik, kontrolno točko 6 - Žigartov vrh in kontrolno točko 7 – Ruška koča.

Slajd slik 10: Žigartov vrh in Ruška koča.

Sledil je rahel spust do hotela Zarja kot naslednjo kontrolno točko. Do tja me je vodila odlično označena pot s posebej narejenimi tablami. Hotel Zarja se nahaja v idiličnem okolju Pohorja in me je z njegovo atraktivno podobo pozitivno presenetil. Kmalu po hotelu Zarja sem osvojil Mariborsko kočo, kjer sem imel namen obiskati slap Skalca oz. Framski slap vendar sem si ga zaradi pozne ure pustil za drugič. Pri Mariborski koči sem na hitro ožigosal dnevnik, pojedel frutabelo, iz nahrbtnika vzel zemljevid in nadaljeval nazaj v smeri Ruške koče.

Slajd slik 11: Hotel Zarja in Mariborska koča.

Pri bukvi, znanem razpotju, sem prvič zavil naravnost v smeri Pečk. Počasi se je že delala noč zato sem pohitel in hitro prišel do zadnje kontrolne točke, ki se nahaja v lovskem domu na Pečkah. Ta del poti je tudi poškodovan zaradi motoristov. Pri Pečkah sem ožigosal dnevnik, kot vedno prosil za podpis in naročil zasluženo Cockto. Slednjo sem v dveh požirkih spil, si namestil čelno svetilko in že tekel v smeri Log – Bistrica. Vzel sem si čas in v počasnem tempu tekel proti cilju. V Logu sem ob cestni osvetljavi opazoval hiše, se pogovarjal po telefonu in na veliko hvalil RPP.

Slajd slik 12: Pečke.

RPP ni časovno omejena vendar portal Maribor Pohorje navaja, da za celotno pot rabiš dva dni oz. 16 ur. Na zadnji strani dnevnika RPP je zemljevid celotne RPP kjer lahko razberemo okvirno časovno trajanje poti, ki znaša 14 ur in 40 minut.

Jaz sem za celotno pot potreboval 9 ur in 2 minutah ter tako uspešno končal RPP v Bistrici ob Dravi. Zavedati se je potrebno, da je še veliko rezerve v izboljšanju časa.

RPP je zelo zanimiva in atraktivna krožna pot, ki mi je v prelepem Pohorskem ambientu ponudila številne zgodovinske, geografske in druge značilnosti. Vsako informacijsko tablo sem z veseljem prebral in se že veselil naslednje. Zelo spoštujem in cenim če se planinsko društvo odloči za takšen način poučevanja in promoviranja planinske poti. Seveda je nujno potrebna predhodna priprava, da veš kaj ti planinska pot ponuja in kje si lahko ponujeno zadevo ogledaš. Da se odločim, da bom pretekel kakšno planinsko pot me mora slednja predhodno navdušiti s svojimi značilnostmi.

Slika 4: Konec RPP - Bistrica ob Dravi.

RPP spada med njimi saj me je popolnoma prevzela. Sem pa negativno presenečen, da je tako malo obiskana s strani tekačev saj do zdaj nisem nikjer zasledil, da bi jo kdo pretekel v enem kosu. Sem pa vesel, da se nahaja v podravski regiji, saj jo bom tako lahko v bližnji prihodnosti še večkrat obiskal.

RPP je dolga cca. 63 km. Skupnih vzponov je cca. 1,97 km in spustov cca. 1,92 km. Vse meritve so bile narejen s športno uro Suunto Ambit 2. Zaradi osebne želje po spoznavanju skritih kotičkov Pohorja sem dodal točke kot so Tiho jezero in partizanska bolnišnica Jasna, ki na RPP niso potrebne, da jih osvojimo. Vendar »od viška glava ne boli«.

Slajd slik 13: GPS zapis in grafični profil RPP.

RPP toplo priporočam tako pohodnikom, kot tudi tekačem, saj vam bo zagotovila odličen trening na idiličnem Pohorju z lahko dostopnimi kontrolnimi točkami in številnimi znamenitostmi.

1 Comment

Narava / Tek / Slovenska planinska pot

20/9/2014

5 Comments

Tek po Slovenski planinski poti od Maribora do Ankarana; 23.08.2014 - 05.09.2014

Vse se je začelo nekaj let nazaj, ko sem prvič v življenju šel v gore. To je bilo oktobra leta 2010. Zaljubil sem se v svet gora. S prijateljem sva štartala na planini Blato in prvi dan prespala na Kredarici. Drugi dan sva osvojila Triglav in se spustila na Dolič ter za Debelim vrhom vrnila k planini Blato. Leto za tem sem s prijateljem Jernejem začel pogosteje hoditi v gore. Večinoma v Kamniško Savinjske Alpe (v nadaljevanju KS Alpe). V tem času sem tudi spoznal gorski tek, ki me je popolnoma zasvojil. Prej sem amatersko kolesaril in veliko tekel. V letu 2013 sem se odločil, da bom dopust namenil spoznavanju Slovenske planinske poti (v nadaljevanju SPP).

Slajd slik 1: Zemljevidi, knjiga SPP in dnevnik SPP.

Nakupil sem zemljevide, knjigo Slovenska planinska pot in brez posebnih priprav štartal v Mariboru. Vse kar sem potreboval, sem imel zraven v nahrbtniku. Tehtal je 24 kilogramov, to je več kot 1/3 moje teže. Hodil sem 16 dni (dva dni odmora) in spoznal le del SPP. Kmalu po vrnitvi v Maribor sem na internetu zasledil, da želi Marjan Zupančič preteči SPP v rekordnem času. Takrat sem tudi spoznal, da lahko SPP pretečeš in to v enem zamahu. Pred tem nisem vedel ničesar o ultramaratonih in bil nad dogodkom fasciniran.

Pobrskal sem po internetu in s pomočjo Uroša Feldina naredil naslednjo tabelo:

Slovenska planinska pot, kot prva vezna pot v Alpah, je speljana od Maribora čez morje gora do širjave morja (Ankarana). Označena je s Knafelčevimi markacijami (bela pika, obkrožena z rdečim krogom), ki se jim občasno pridruži številka 1 (Poljanec, Arnejšek, 2012). Dolžina po reliefu znaša 600 km, skupnih vzponov je 45 km in spustov 45 km (vse številke so zaokrožene in prevzete iz Wikipedije).

Bojan Jevševar, kot avtor članka Divjaki, ne planinci objavljenega leta 2008 v Planinskem dnevniku je zapisal, da je časovna ločnica med preteči oz. prehoditi SPP dva tedna oz. 14 dni.

Slika 1: Jaz in zvesta spremljevalka.

In to je bil moj plan za 2014. Preteči SPP v manj kot 14 dneh. K planu se mi je pridružila tudi Helena Fric Križanec, katero sem spoznal lani decembra, ko je 24 ur osvajala Donačko goro. Po določenem času sva skupaj naredila dve turi po začetnem delu SPP in prišla do zaključka, da si oba želiva letos preteči SPP.

Verjamem in vem, da je vsak od tekačev na poti doživel veliko različnih stvari, zato bom tudi jaz poskušal na kratko po dnevih opisati moje potovanje po SPP.

1. dan; 23.08.2014; Maribor – Doma na Uršlji gori

Zbudil sem se naspan, spočit in pripravljen za SPP. Proti pričakovanju. Zvečer sem si vse lepo pripravil tako, da sem se zjutraj samo uredil in oblekel ter se začel v počasnem teku približevati začetni točki SPP. S Heleno sva bila dogovorjena, da se ob 5. uri dobimo v Spodnjem Radvanju, Maribor. Po novem se tukaj tudi nahaja žig, vendar mi je točna lokacija žiga neznanka. Vseeno logična poteza s strani PZS. Mogoče je kdo od vodilnih v PZS prebral moj post o tem, da SPP rabi začetni žig. Točno ob 05:15 smo začeli potovanje po SPP. Pridružil se nama je tudi Zvonko Mezga in naju spremlja do Ruške koče pri Arehu, kjer smo se poslovili. Zvonko je bil edini, ki se nama je pridružil na poti. Žal drugih spremljevalcev nisva imela. Vreme nama je služilo vse do Ribniške koče. Na poti do Mariborske koče smo imeli celo sonce. V Ribniški koči sva si privoščila kratek odmor, naročila sendvič in čaj ter se preoblekla. Po Ribniški koči sva imela vse do vrha Uršlje gore močan dež in veter. Presenetljivo me dež niti malo ni motil in sem brez težav hodil po zelo mokrem terenu. Prvi dan sva tako uspešno zaključila v domu na Uršlji gori. Sledila je večerna rutina. Obešanje mokrih oblačil nad kamin, tlačenje časopisa v čevlje, priprava za naslednji dan, večerja, nega telesa, mazanje nog s smrekovim mazilom z dodatkom kafre, mentola in olj ter seveda spanje. Zase vem, da se v spanju moje telo zelo hitro regenerira.

Dnevni stroški: 25,80 €.

Slajd slik 2: Utrinki iz prvega dne na SPP.

2. dan; 24.08.2014; Dom na Uršlji gori – Kocbekov dom na Korošici

V sobi, kjer sva spala, je bilo prijetno toplo, vendar nikakor nisem uspel mirno in trdno zaspati. Po plačilu storitev sva pred šesto uro štartala proti današnjemu cilju, ki se je nahajal v Kamniško-Savinjskih Alpah, in sicer Kocbekov dom na Korošici. Zaradi včerajšnjega močnega deževja, sem imel hitro mokre čevlje, vendar me to niti malo ni motilo. Užival sem v rahlem teku po mehki podlagi, ki je značilno na Smrekovškem pogorju. Pravzaprav je vse do zdaj prevladovala mehka podlaga, kar je blagodejno vplivalo na najina kolena. Pri Andrejevem domu na Slemenu sva morala zbuditi oskrbnico, da sva pridobila željen žig in podpis. Po novem podpis več ni potreben, vendar sva midva vseeno prosila zanj. Na poti do doma na Smrekovcu sva ugotovila, da bi lahko nabrala veliko vrečko gob, saj so rasle kar ob potki. Vendar za to ni bilo časa. Na poti do koče na Loki naju je ponovno dobil dež, ki je trajal vse do vrha Velike Raduhe. Prej sva se zaustavila v koči na Loki in se okrepčala. Za spust sva izbrala zavarovano pot in bila hitro pri koči na Grohatu. Sledil je dolg spust v Robanov kot, kjer naju je pričakala Helenina prijateljica. Katja hvala za ponujeno pomoč. V manj kot 15 minutah sva naredila menjavo in že hitela proti vznožju Ojstrice. Zaradi slabega signala na Kocbekovem domu nisva uspela rezervirati prenočišča, kar je povzročalo dodatno skrb. Prav tako sva bila pozna. Po plezalnem delu sva prišla na Dleskovško planoto in do doma naju je ločila slaba ura hoje. Upal sem, da bom v daljavi zagledal luč, vendar ni bilo iz tega nič. Pomislil sem, da bova moral prenočiti v zimski sobi, ampak se je na koncu izkazalo, da imajo težave z elektriko in signalom. Prijazna oskrbnica nama je pripravila večerjo in topel čaj. Nato je sledila večerna rutina. V sobi je bilo zelo mrzlo. Pokrit sem bil s petimi odejami in se komaj premikal. Spal sem zelo slabo.

Dnevni stroški: 20,20 €.

Slajd slik 3: Utrinki iz drugega dne na SPP.

3. dan; 25.08.2014; Kocbekov dom na Korošici – Cojzova koča na Kokrskem sedlu

Z oskrbnico smo bili dogovorjeni, da se dobimo ob okrog 5. ure zjutraj, vendar smo morali zadevo zaradi močnega deževja in vetra prestaviti. Proti Ojstrici sva začela hoditi pred 7. uro. Vreme se nikakor ni hotelo popraviti. Vremenska napoved je bila solidna. Na vrhu naju je pričakal sneg, veter in megla. Razgledov nisva imela, zato sva hitro pobrala žig, se poslikala in nadaljevala pot. Čez Škarje naju je spremljal močan veter, ki pa je k sreči počasi ponehal. S Heleno sva imela že od samega začetka dogovor, da se počakava na prej dogovorjenih mestih. Sam se ocenil kdaj bom šel naprej in kdaj bom hodil s Heleno. Ker sem poznal ta del KS Alp zelo dobro, sem skočil na Planjavo in počakal Heleno na razpotju za Kamniško sedlo. Tukaj sva se prav tako ločila in se dogovorila, da se dobiva v koči. Izredno sem užival v teku do Kamniške koče na Kamniškem sedlu. Od navdušenja sem se pozabil slikati pri koči vendar imam druge slike, ki dokazujejo, da sem bil tam. npr. jabolčni zavitek. V koči sem dal hitro polniti telefon in uro. Hvala oskrbniku. Naročil sem čaj in že prej omenjen zavitek. Kmalu je prišla tudi Helena. Vzela sva si kratek odmor, se pripravila in nadaljevala pot po novi nelogični in neoptimalni trasi SPP. Najprej sva se morala spustiti do Frischaufovega doma na Okrešlju. Tukaj sem med čakanjem Helene ponovno polnil telefon in naročil Cockto. Vreme se je v tem času izboljšalo in pojavilo se je sonce. Sledil je vzpon do Savinjskega sedla in nato spust do Kranjske koče na Ledinah. Nepotrebna postojanka, če delaš SPP v enem zamahu. Tukaj sem se malo igral z daljnogledom in opazoval vrhove. Še posebej Križ in Skuto, ki sta sledila v nadaljevanju SPP. Sledil je vzpon nazaj na izhodiščno pot, ki vodi na Križ. Na začetku je bilo potrebno prečiti snežišče, katerega sva raje preplezala po zgornjem delu. Sledil je vzpon po zavarovani poti, ki je potekala brez posebnosti. Na vrhu nisva bila sama, kar me je presenetilo, saj je bilo do zdaj zelo malo pohodnikov. Sledil je hiter spust in opazovanje ostalih vrhov. Sam sem skočil še na Malo Rinko in počakal Heleno na razpotju na Skuto. Slednja je bila osvojena brez težav. Zaradi lepega vremena in plana, da prespiva na Cojzovi koči na Kokrskem sedlu, sva ostala na vrhu dlje časa. Na poti do koče sem skočil še na Stručko in opazoval Grintovec, ki naju jutri čaka, da ga osvojiva. S Heleno sva bila dogovorjena, da grem naprej in se dobiva pri koči. Med tem časom, ko sem čakal sem nama rezerviral sobo in se pripravil za jutrišnji dan. Na koči sem kupil tudi najnovejši dnevnik SPP, ki ima od zdaj naprej 80 točk in bil šokiran nad slabo izdelavo. Dnevnik, ki vodi pohodnika po SPP ima veliko napako. V 1. delu SPP Od Maribora do Ankarana se je znašla stran iz 2. dela Razširjena SPP, kar je zame velika malomarnost. To pomeni, da je celotna naklada (3500 izvodov) uničena.

Ko že omenjam dnevnik sem skozi celotno SPP uporabljal in zbiral žige v dnevnik iz leta 2014 (prva izdaja). Žal pa nisem uspel pridobiti dnevnika iz leta 1993 do 2001, ko je bila SPP najbolj optimalno speljana za osvajanje v enem zamahu v vsej svoji dosedanji zgodovini. Se toplo priporočam če ga slučajno kdo ima doma in ga ne rabi.

Slajd slik 4: Utrinki iz tretjega dne na SPP.

K 1. delu so dodali sledeče točke:

1.      Spodnje Radvanje;
2.      Grmovškov dom pod Veliko Kopo ali Koča Planinc;
3.      Koča na Travniku;
4.      Kugyjev spomenik;
5.      Informacijsko središče TNP Dom Trenta in
6.      Debeli Rtič.

Dnevni stroški: 34,20 €.

4. dan, 26.08.2014; Cojzova koča na Kokrskem sedlu – Dom pod Storžičem

Celo noč ponovno nisem uspel zaspati. Nisem bil utrujen, niti nisem imel bolečin, vendar nikakor nisem uspel trdno zaspati. Ob 05:00 sva se zbudila in se pripravila. Zunaj naju je čakala gosta megla in veter. Vremenska napoved za današnji dan je bila ugodna, vendar se je na koncu izkazala za napačno. Pot na vrh Grintovca je minila brez posebnosti. Iz megle je rosilo, vendar nič drastičnega. Na vrhu pobereva žig in začneva kalvarijo do Jezerske Kočne. Kmalu pod vrhom Grintovca začne deževati, močno pihati, pojavi se tudi sodra. Tukaj bi se morala obrniti in se vrniti nazaj v Cojzovo kočo. To bi bila edina pravilna odločitev. Vendar sva se odločila, da nadaljujeva. Prečiti sva morava snežišče, ki je bilo zaradi dežja dodatno zaledenelo. Brez težav sem ga prehodil. Heleni pa se je na koncu snežišča zaustavilo. Zato sem ji s kamnom pomagal narediti dodatne stopinje, da je uspešno prehodila zadnje korake snežišča. Pot na vrh Kočne je trajala celo večnost. Na vrhu hitro pobereva žig, brez slikanja in pohitiva nazaj na razpotje Češka koča. Tukaj sva bila v zavetrju, vendar popolnoma premočena od dežja. Na poti navzdol, natančneje na tistem delu, kjer je potrebno malo ležečega plezanja, srečava pohodnika, ki se je v takšnem vremenu odpravil na vrh. Groza. Upam, da je varno prišel v dolino. S Heleno se dogovoriva, da se dobiva v koči. Preveč me je zeblo, da bi jo čakal. Med hojo navzdol se večkrat slišiva preko telefona. Za drugič si bom v takih primerih omislil walkie talkie. Uspešno pridem do Češke koče, kjer si naročim pozen zajtrk in čaj ter nestrpno čakam Heleno, da pride iz gore. Čas si kratim z dvema pohodnikoma, ki smo se včeraj bežno srečali. Onadva iz Skute, midva s Heleno pa na Skuto. Povesta, da sta imela podobne težave s snežiščem na poti iz Mlinarskem sedla. Helena je čez nekaj časa uspešno prišla v kočo, kjer sva si potem skupaj privoščila krajši odmor. Sledil je umirjen spust v Zgornje Jezersko, nakup v Mercatorju, rezervacija sobe v domu pod Storžičem in dolg vzpon do Bašeljskega prevala. Na poti nama je delal družbo lep mešanec med lassiem in nemškim ovčarjem. Na prevalu počakam Heleno in skupaj skočiva do Planinskega doma na Kališču, kjer se oskrbnica čudi, da greva po takšnem vremenu na Storžič. Za na pot nama da jabolki. Najlepša hvala. Vzpon na Storžič je potekal brez posebnosti. Na vrhu me pričakajo ovce in veliko iztrebkov. Na klopci v zavetrju počakam Heleno in že hitiva proti domu pod Storžičem. Malo mi je žal, da nisem izbral pot čez Žrelo, ampak glede na to kaj sva preživela v KS Alpah sem se odločil, da greva rajši skozi Škarjev rob. Vreme je bilo še vedno grozno. Megla in rahel dež. Ponovno sva se zmenila, da se dobiva v koči. Celotno pot sem tekel in bil dokaj hitro pri domu. Ker sem vedel, da Helena na poti navzdol ne bo imela težav, sem bil v domu brez skrbi. Sledil je večerni ritual. Po štirih dneh sem končno dočakal tuš. Zelo je prijal. Sledila je večerja plus prekmurska gibanica. V tem času je v kočo prišla tudi Helena in uspešno zaključila današnji dan.

Dnevni stroški: 25,80 €.

Slajd slik 5: Utrinki iz četrtega dne na SPP.

5. dan; 27.08.2014; Dom pod Storžičem - Prešernova koča na Stolu

Zaradi močnega deževja sva morala začetek ponovno prestaviti. Začela sva po zajtrku okrog 7. ure. Na Tolsti vrh sva prišla brez posebnosti in hitro nadaljevala proti koči na Kriški gori. Tam sva doživela neprijeten pogovor z oskrbnikom, ki nama ni hotel podpisati dnevnika kljub temu, da sva ga prosila. V opozorilo! Žig za SPP je zunaj na levi strani koče (pod streho). V kočo ni potrebno vstopiti. Jaz že vem, da več ne bom. Vsaj osel naju je spravil v dobro voljo, ki se nama je pridružil v kratkem odmoru pred kočo. V Tržiču naju je čakala Petra, moja edina spremljevalka, ki nama je pripeljala opremo. Slednjo sem ji teden pred začetkom poslal preko pošte. Vreme se je izboljšalo. Celo kratki rokavi so prišli v igro. Sledil je dolg vzpon na kočo na Dobrči. Žal mi je, da nisem med čakanjem skočil na sam vrh Dobrče. Pa kdaj drugič. V koči sem si privoščil Coctko, se pogovarjal z oskrbnikom, pogledal vremensko napoved in bil priča sprejemu novinca k lovcem. Čez nekaj časa je prišla tudi Helena. Skupaj sva nadaljevala začetno pot do koče na Prevalu. Po določenem času sem videl, da pot Heleni ne bo povzročala težav, zato sem se odločil, da sam odtečem naprej. Tekel sem po mehki podlagi in bil dokaj hitro pri koči na Prevalu. Vmes mi je zmanjkalo pijače, zato sem komaj čakal, da si napolnim bidone. S Heleno sva se dogovorila, da se dobiva na vrhu Begunjščice. Med tem časom sem na vrhu užival v jasnem vremenu in delal plan za naprej. Lepo se je videla pot na Stol. Prav tako sem gledal v smeri že prehojene poti in se navduševal nad gorovjem okoli mene. Še vedno nisem uspel preteči grebena Košute, kar mi predstavlja veliko željo. Gledal sem tudi v smeri Julijskih Alp in se spraševal kaj naju čaka tam. Po telefonu pokličem Heleno, ki mi pove, da ima še 15 minut do vrha. Super. Zamenjam baterije v fotoaparatu, se dodatno oblečem, pojem medeno ploščico z arašidi in v zavetrju počakam Heleno. Kmalu skupaj nadaljujeva do Roblekovega doma, kjer opaziva, da planinsko društvo popravlja pot na vrh Begunjščice. Pot bodo utrdili z lesom. Pred Roblekovem domu se nastavljava soncu, opazujeva naravo, pojeva odličen sendvič in spijeva čaj. Sledi ponoven vzpon do razpotja na planinski dom na Zelenici, kjer Heleno ponovno zapustim, saj poznam pot in vem, da ji ne bo povzročala težav ter jo počakam v domu na Zelenici. V domu napolnim telefon, pokličem na Prešernovo kočo na Stolu in rezerviram sobo. Zaradi furjasti na mizi pozabim vrečko z vse dokumenti in denarjem. Le dnevnik SPP vzamem s seboj. Vsaj nekaj. Slednje ugotovim šele na Prešernovi koči, kjer nato v paniki uredim zadevo. Vrečko so na Zelenici našli in jo shranili. Najlepša hvala. Ponjo je drugi dan šla Petra in mi jo pripeljala v Dovje. Naju s Heleno pa je še čakal dolg vzpon na Prešernovo kočo. Ponovno sva se zmenila, da se dobiva v koči, vendar mi je bilo tokrat žal, da nisva skupaj prišla do cilja. Nestrpno sem čakal kdaj bom zagledal Heleno. Skrbelo me je tudi vreme, ki je prihajalo iz smeri Kranja. Tam je že grmelo in bliskalo. K sreči je Helena brez težav prišla do koče, kar me je kljub pozabljeni vrečki zelo osrečilo. V koči je ponovno sledil večerni ritual. Prav tako sva se s Heleno iskreno pogovorila kako bova naprej, kar mi je bilo zelo všeč.

Dnevni stroški: 33,20 €.

Slajd slik 6: Utrinki iz petega dne na SPP.

6. dan; 28.08.2014; Prešernova koča na Stolu – Triglavski dom na Kredarici

Zbudila sva se okrog 5. ure in začela okrog pol šeste ure zjutraj. Najprej sva osvojila najvišji vrh Karavank, Stol. Kot sem že napisal, se mi ne zdi pravilno, da vrh Stola ni potrebno osvojiti v tem delu SPP. Pa tako blizu je. V glavnem midva s Heleno sva ga in dočakala lep sončni vzhod. Na vrhu nisva dolgo ostala, saj naju je čakala dolga pot do Mojstrane in naprej. Vreme nama zopet ni bilo naklonjeno. Veter, megla in rahel dež naju je spremljal vse do Rožce. To grebensko pot zelo dobro poznam. Mesec dni pred SPP sem pretekel ti. graničarsko karavansko pot od Tromeje do Stola. Čudovita pot. Poročilo je še v nastajanju. Najhujše vreme naju je spremljajo vse do vrha Golice. V tem času je tudi padla dokončna odločitev s strani Helene, da v Dovju zaključi SPP. Takrat sem imel občutek, da si bo mogoče še premislila, vendar je vztrajala pri svoji odločitvi. Vreme na vrhu Golice je bilo res grozno. Močan veter in dež me je popolnoma ohladil. Komaj sem čakal, da pride Helena. Nadaljevala sva po grebenu navzdol v smeri Rožce. Od Rožce naprej sva se na poti borila z blatom, ki je nastalo zaradi slabega vremena in krav. Sledil je Hruški vrh, ki mi je povzročal kar nekaj težav zaradi pomanjkanja tekočine. Drugič na poti mi je zmanjkalo vode. Na vrhu počakam Heleno in skupaj v miru hodiva počasi do pastirske koče pod Dovško Rožco. Med potjo sva srečala gospoda, ki ima v planu s kolesom prekolesariti Slovenijo po meji. Začel je v Ankaranu. Srečali smo se pod Hruškim vrhom. Kolo si je tako preuredil, da ima zraven vse kar potrebuje. Čudovito potovanje ga še čaka. Upam, da kmalu kaj preberem na to temo. V koči, natančneje pred kočo, si privoščiva pozen zajtrk, čaj, napolniva bidone in opazujeva prebujanje Julijskih Alp iz deževnega jutra. Naredil se je lep sončen dan in omogočil čudovit pogled na Triglav kot naslednjo pomembno točko na SPP. Posloviva se od oskrbnika in zdrviva v smeri Dovja. Pot je zelo dobro označena in ni nobenega strahu, da ne bi našel prave smeri v Dovje. S Heleno se kmalu ločiva in se dogovoriva, da se slišiva preko telefona, če bodo kakšne težave na poti. Celoten spust pretečem v počasnem tempu in sem zato dokaj hitro v Dovju. Tam me čaka Petra s pozabljeno vrečko, opremo, hrano in čevlji. Tukaj bom nekaj napisal o čevljih, ki sem jih uporabljal na celotni SPP. To so bili Saucony Xodus 4.0. Odlični čevlji za takšno pot. Ne morem jih prehvaliti. Veliko časa sem namenil odločitvi, kaj obuti za SPP. Iskal sem tekaške čevlje z vibram podplatom, ki je znan po robustnosti in trpežnosti. Xodusu ima še dve prednosti. Posebni del pri zavezovanju omogoča nogi dodatno stabilnost, zaščita v kopitu čevlja pa ublaži udarce. Še posebej tiste neprijetne ko noga zadane kamen in vas zaboli v palcu oz. nohtu. Veliko šteje tudi to, da sem jih dobil za relativno mali denar. Za en par sem dal 80 €, kar je v primerjavi s Salomon, Inov, La Sportiva itd. zelo poceni. Vendar odločitev, da uporabim Saucony čevelj za celotno SPP ni bila v ceni, ampak v tem, da mi je čevelj res pisan na kožo in mi je omogočal neverjetno hiter ter varen korak.

Slajd slik 7: Čevlji Saucony Xodus 4.0.

V Dovju sem vrgel vse iz nahrbtnika (skozi celotno SPP sem uporablja dva nahrbtnika in sicer Salomon Skin pro 10 + 3 set in Ultimade Direction PB Adventure v.2.0. by Peter Bakwin), temeljito premislil kar potrebujem in kaj ne ter začel sistematsko zlagati nazaj v nahrbtnik.

Slika 2: Nahrbtnik Salomon Skin pro 10 + 3 set in Ultimade Direction PB Adventure v.2.0. by Peter Bakwin)

Nato sem se osvežil, preoblekel, pojedel sendvič in spil Cockto. Med tem časom je v Dovje prišla tudi Helena. Družina ji je šla nasproti, kar ji je dodatno potrdilo odločitev, da bo tukaj končala s SPP. Poslovim se od Helene in njene družine, s Petro pa še malo ostaneva v Dovju. Kmalu se tudi midva posloviva, saj me čaka dolga pot do Aljaževega doma v Vratih. Na poti se še zaustavim v Slovenskem planinskem muzeju, poberem žig in povem kakšno napako so si privoščili v novem dnevniku SPP. Zaposleni so presenečeni, da jih do zdaj ni nihče opozoril in mislim, da so nekaj dni po tem napako tudi javno objavili na spletu. V počasnem teku se počasi približujem domu, kjer si dolijem vodo, se poslikam in se zaženem po Tominškovi poti navzgor. Napredujem zelo hitro. Ustavita me samo dva kozoroga, ki želita po isti poti kot jaz navzdol, jaz pa navzgor. Smešna situacija. Bolj ko se jima umikam, bolj se onadva meni. Na koncu se le dogovorimo in smo že vsak na svoji poti. Odštevam označene jeklenice in kmalu sem pri številki ena. Še malo melišča in snega ter sem že pri domu Valentina Staniča. Poberem žig in se odpravim v smeri Kredarice. Na poti do Kredarice premišljujem, da bi lahko šel še na Triglav, saj imam dovolj časa, vendar se na koncu odločim, da bom imel jutri tako ali tako težak dan ter ne bom pretiraval že prvi dan v Julijskih Alpah. Čeprav bi bilo fino, da bi v enem samem dnevu osvojil Stol in Triglav. Na Kredarici želim rezervirati sobo, kar je bilo skoraj nemogoče zaradi neverjetne gneče. Slovenska policija je menda imela naslednji dan pohod na Triglav. Na koncu sem dobil skupno sobo, katero sem delil s parom. K sreči ni noben dodatno prišel v sobo, čeprav je bilo prostora še za pet ljudi. Kmalu mi je postalo žal, da nisem ostal na koči Valentina Staniča, kjer bi imel mirnejšo noč. Do polnoči so spodaj plesali, peli in se zabavali. Nič nisem imel proti, saj sem hitro zaspal in se zbudil zjutraj pred budilko. Edina posledica, ki mi je ostala od noči je bila ta, da sem si cel naslednji dan pel pesem Čebelar od Lojzeta Slaka. Zvečer sem delno opravil večerni ritual in ga nadaljeval naslednje jutro.

Dnevni stroški: 35,40 €.

Slajd slik 8: Utrinki iz šestega dne na SPP.

7. dan; 29.08.2014; Triglavski dom na Kredarici - Zavetišče pod Špičkom

Zbudim se okrog 04:45 in se grem uredit v kopalnico. V kopalnici katastrofa. Rajši ne bom pisal. Umil sem si samo obraz in zobe ter hitro pobegnil iz tega prostora. Stvari sem počasi odnesel iz sobe v jedilnico. Tam sem se začel počasi urejat za prvi resni dan v Julijskih Alpah. Vremenska napoved naj bi bila odlična. Točno takšno sem rabil za Julijske Alpe. Sonce, jasno nebo in brezvetrje. Na čelado si nataknem čelno svetilko in že hitim v smeri Triglava. Na vrhu sem okrog šeste ure, kjer pojem sendvič in dočakam sončni zahod. Na vrhu smo samo trije. Kmalu zapustim vrh in se odpravim proti Plemenicam. To pot sem prvič prehodil zato sem bil zelo pazljiv. Moram priznati, da je pot enkratna in mi ni povzročala nobenih težav. Na začetku Plemenic sem srečal par pohodnikov, ki so se odpravljali na Triglav. V Luknji sem se slekel, saj je postalo zelo toplo. Od Luknje do vrha Bovškega Gamsovca mi je bila pot znana. Od razpotja v smeri Pogačnikovega doma na Kraških podih pa ne. Tukaj se je zame začel popolnoma novi svet. Pri Pogačnikovem domu si napolnim bidone, ker ne vem kako je z vodo na poti do Razorja in naprej. Pametna odločitev, saj vodnih izvirov v tem delu visokogorja nisem našel. Vzpon na Razor mi ni ustrezal. Ne da bi mi povzročal težave, ampak je bil nezanimiv. Ferata je bila najbolj zanimiv detajl, ki me je navdušil na poti na vrh. Poberem žig, poslikam in že hitim v smeri Prisojnika. Spust iz sedla Planja je bil dokaj dolg, vendar sem bil hitro pri vznožju mogočnega Prisojnika. Bolj ko sem gledal v karto, bolj sem bil neodločen po kateri smeri gor in po kateri potem dol. Na vrh sem šel skozi zadnje okno. Pot je bila zanimiva in mi je zelo hitro minila. Na vrhu Prisojnika se ne zadržujem veliko, saj imam v planu osvojiti še Jalovec. Hitro se spustim in naredim napako, ki me je stala Jalovca. Namesto, da bi šel po normalni poti proti Vršiču, sem jaz zavil v sprednje okno in se po feratah spuščal v smeri Vršiča. Tako sem izgubil dragoceni čas, ki bi ga lahko namenil Jalovcu. Jezen, delno utrujen in razočaran sem hodil proti Tičarjevem domu na Vršiču. Poberem žig, kupim sendvič in Cockto ter se v rahlem teku odpravim proti zavetišču pod Špičkom. Med potjo razmišljam ali sem se pravilno odločil. Glede izbire prenočišča sem imel določena pravila, ki sem se jih poskušal držati. Npr. v Tičarjevem domu bi imel lastno sobo, toplo vodo (brez tuša), elektriko in signal. V zavetišču bi pa spal v skupnih ležiščih brez prej omenjenih dodatkov. Mogoče bi imel elektriko. Gledal sem tudi s finančnega vidika, in sicer katero prenočišče mi za isto vsoto denarja ponudi več. Kljub temu sem se odločil za zavetišče pod Špičkom zaradi hitrejšega dostopa do Jalovca. Skrbelo me je tudi vreme, saj nisem vedel kaj me lahko čaka v naslednjih dneh. Po slabih treh urah prisopiham do zavetišča in se pripravim na noč. Elektrika je. Zato dam hitro polniti telefon in uro. Rečem kakšno besedo dve s sostanovalci (ena me je celo prepoznala), opazujem prehojeno pot (Triglav je bil zelo daleč), pojem večerjo, spijem čaj in hitro zavijem v skupno sobo, kjer sem poskušal čimprej zaspati. Vendar mi nikakor ne uspe. Po deseti uri pa sem vedel, da bodo prišli v sobo še ostali in da se bo začelo »žaganje« iz vseh strani. Ker sem vedel, da sta oskrbnici šli spat v dolino, sem si že prej naredil plan, da bom hitro pograbil nekaj odej in vzglavnik ter da bom šel spat dol v jedilnico. To sem perfektno naredil. Jedilnica je bila še prijetno topla. Na tla sem si lepo dal štiri odeje, se z dvema pokril in v miru zaspal.

Dnevni stroški: 29,50 €.

Slajd slik 9: Utrinki iz sedmega dne na SPP.

8. dan; 30.08.2014; Zavetišče pod Špičkom - Planinski dom pri Krnskih jezerih

Zjutraj pospravim deke in vzglavnik ter se začnem urejati za Jalovec. Zbudita se tudi sostanovalki, ki se 100 % nista naspali. Vsaj izgledali sta tako. Na glavo si dam čelado s čelno svetilko in pred šesto uro že šibam proti Jalovcu. Kmalu pridem do jeklenic, kjer pospravim palice in se zapodim v skalo. Hitro sem na vrhu. Zanalašč si v zavetišču nisem umil zob saj sem imel to plan narediti na vrhu Jalovca. Na vrhu si umijem zobe in spremljam kako sonce objema Triglav. Sledi hiter spust, prečenje snežišča in že sem na poti v Trento. Med potjo pokličem Zvonetom in mu sporočim zakaj sem bil nedosegljiv ter kakšen je plan. Z Zvonetom sva se slišala prav vsaki dan. In to ne samo enkrat. Dnevno se mu poročal o dogajanju na SPP. On pa meni o vremenu. Za to sem mu zelo hvaležen. Hvala Zvone. Kmalu pritečem do koče pri izviru Soče, kjer mi prijazna oskrbnica dovoli, da se stuširam v privatnem tušu. Najlepša hvala. Kupim sendvič in Cockto ter stečem po asfaltu do vršiške ceste. Nič nisem zavijal na Soško pot. Stečem mimo spomenika dr. Juliusa Kugyja in nadaljujem v smeri Trente. Do središča Trente se nisem spustil, ampak sem pri 50. ovinku zavil levo v smeri Zadnjice. Spomnim se, da sem bil zelo vesel, da sem prišel do tega mesta brez težav. Hoja do Zasavske koče pa mi ni nikakor stekla. Pot mi niti malo ni bila všeč. Pri studencu si dolijem vodo, pomagam nemškemu paru pri nadaljnji poti in zadnjič še malo posedim. Končno pridem do mulatjerskih serpentin, ki me pripeljejo do Zasavske koče na Prehodavcih. Tam se poslikam, poberem žig in si privoščim čokolado Milko, ki jo zobam počasi do koče pri Triglavskih jezerih. Na poti je bilo presenetljivo malo ljudi. Drugače je bilo pri koči. Podobna gneča kot na Kredarici. Hitro poberem žig in že tečem proti Koči pod Bogatinom. Med potjo spoznam, da sem se pred kočo pozabil slikati, kar me razjezi. Na trenutke pomislil, da sem na napačni poti, saj ni nobene označbe za kočo pod Bogatinom, ampak samo označba za dom na Komni. K sreči pride mimo skupina ljudi in mi razloži, da sem na pravi poti in da bo kmalu razpotje, kjer moram zaviti desno. Pot je bila dokaj nezanimiva, saj je vodila med borovci in drevesi. Zanimive so bile le visoke oznake, ki pridejo prav turnim smučarjem pozimi. Pot je dovolila rahel tek, zato kmalu osvojim kočo pod Bogatinom. Tam naročim sendvič, čaj in si dolijem tekočino. Poskušam priklicati v planinski dom pri Krnskih jezerih in Gomiščkovo zavetišču na Krnu, vendar mi nikakor ne uspeva. Zato kljub tveganju, da ne dobim prenočišča nadaljujem proti Krnskim jezerom. Tukaj se začne najlepši del moje poti po SPP. Všeč mi je zgodovinsko ozadje teh krajev. Že koča pod Bogatinom je bila nekdanja bolnišnica. Tista piramida pred kočo je tudi zanimiva. Počasi hodim po mulatjeri in se navdušujem nad vsako porušeno kasarno ter si predstavljam kako je bilo v času 1. svetovne vojne. Po določenem času pridem do razpotja, ki me usmeri desno v smer planinskega doma pri Krnskih jezerih. Tukaj pade napačna odločitev. Namesto, da bi nadaljeval v smeri Gomiščkovega zavetišča na Krnu, sem se namestil kar v planinskem domu pri Krnskih jezerih. Napačna odločitev pa zaradi tega, ker sem imel več kot dovolj časa, da bi prišel do Gomiščkovega zavetišča. Vreme je bilo delno oblačno, vendar vseeno toplo in primerno za nadaljevanje. Kaj pa je tehtnico prevrnilo na napačno odločitev je bil strah pred tem, da bi bila skupna ležišča v Gomiščkovem zavetišču zasedena. Na telefon pa se tudi niso javljali. Sledil je večerni ritual s tušem (ta dan sem se kar dvakrat stuširal). V postelji sem bil že pred osmo uro.

Dnevni stroški: 39,70 €.

Slajd slik 10: Utrinki iz osmega dne na SPP.

9. dan; 31.08.2014; Planinski dom pri Krnskih jezerih – Dom Andreja Žvana – Borisa na Poreznu

Zbudil sem se ob 05:00, se oblekel in pred pol šesto uro že bil v smeri Gomiščkovega zavetišča na Krnu. Krnskega jezera si žal zaradi zgodnje ure nisem uspel natančno ogledati. To sem si pustil za drugič. Celo pot sem se počasi vzpenjal brez težav. Med potjo sem ponovno užival v ostankih 1. svetovne vojne in poskušal podoživljati takratne razmere. Pri zavetišču sem bil dokaj hitro. Ugotovil, da bi brez problema dobil prenočišče. Super sem si rekel. Zdaj je kar je. Naročil sem čaj, pobral žig in nadaljeval na vrh Krna. Neobvezno, ampak na vrhu še nisem bil. Po pogovoru z oskrbnikom se odločim za njegovo pot do koče na planini Razor. Tako kot sem že napisal, je bil v osmem dnevu to najlepši del poti kar sem ga pretekel v SPP. Celotno pot do koče Dobrenšca sem pretekel. Med potjo sem občudoval podrte hiše oz. kasarne, se navduševal nad potjo po kateri sem tekel in užival v pogledih na okolne vrhove. Pritečem še do ene koče (ne vem imena), kjer si dolijem vodo in nadaljujem levo v smeri koče na planini Razor. Že od daleč prepoznam kočo na planini Razor in sem presrečen, da mi gre tako dobro. Za pozno popoldan so napovedali spremembo vremena, kar me je zelo skrbelo saj me je čakala še dolga pot. Vrhove pa so že prekrivali oblaki. Hitro poberem žig, se poslikam, spoznam Primoža (ljubitelja SPP) in že hitim v smeri Vogla. Tukaj naredim veliko napako, da ne pogledam koliko imam še vode. Na poti čez Spodnje Bohinjske gore sem moral biti zelo varčen z vodo, kljub dokaj toplemu dnevu. Po osvojenem Voglu je sledila Rodica in dolga grebenska pot čez Spodnje Bohinjske gore, ki mi je glede na okoliščine zelo ugajala. V solidnem času osvojim dom Zorka Jelinčiča na Črni Prsti, kjer si privoščim sendvič, Cockto in jabolko. Končno sem dočakal, da so imeli na koči sadje. Jabolko mi je že par dni hodilo po glavi, vendar ga nikjer niso imeli. Imeli so samo jabolčni zavitek, jabolk pa ne. Sledil je dolg spust do planinskega doma na Petrovem Brdu, kjer sem se po pogovoru s Heleno odločil, da prenočim v domu Andreja Žvana - Borisa na Poreznu. Predhodno sem tudi poklical v dom in rezerviral sobo. Ker sem približno vedel kaj lahko pričakujem od vzpona na Porezen, se nisem preveč obremenjeval kdaj bom na koči. Napovedal sem se do desete ure zvečer. Po opisu je podoben obisku domačega Mariborskega Pohorja, natančneje Zgornje vzpenjače. Pot je minila dokaj hitro. Blato na koncu poti mi je popestrilo hojo in kmalu sem osvojil današnji cilj. Iskreno povedano sem bil zelo ponosen kaj sem naredil v tem dnevu, saj se je z vrha lepo videla celotna pot, ki sem jo opravil. V domu je sledil večerni ritual s tušem. Čudoviti zaključek dneva. Naročil večerjo in čaj. Se nato pripravil za noč in naročil, da bom okrog 05:00 ure zjutraj vstal in se pripravil za nadaljevanje poti.

Dnevni stroški: 30, 20 €.

Slajd slik 11: Utrinki iz devetega dne na SPP.

10. dan; 01.09.2014; Dom Andreja Žvana – Borisa na Poreznu - Vojsko

Kot so napovedali vremenarji, se je vreme ponoči poslabšalo. Menda je tisto noč v Julijskih Alpah zapadlo 25 cm snega. Začelo je deževati in veter se je močno okrepil. Močni sunki vetra so ponoči zadevali dom. Oskrbnica mi je zjutraj povedala, da zaradi vetra celo noč ni nič spala. Vreme je bilo grozno. Prvič sem se zbudil ob 05:00, šel v jedilnico in pogledal skozi okno kjer sem videl, da v takšnem stanju ne bom mogel nadaljevati. Gosta megla, močno deževje, da o vetru sploh ne govorim. Šel sem nazaj v posteljo in se vsako uro zbujal ter šel pogledati stanje vremena. Nič se ni izboljšalo. Ob 07:00 sem se odločil, da se dokončno vstanem in v jedilnici na toplem počakam primerno vreme za današnji začetek. Šele ob pol osmih se je vreme delno izboljšalo. Zato sem se pripravil in okrog pol devete ure začel hoditi. Pred tem pa se moral iti na veliko potrebo. To omenjam zato, ker imajo v samem domu ti. stranišče »čučavec«. Tega že dolgo nisem videl in sem se takoj spomnil na prispevek, ki sem ga prebral na internetu in vam ga toplo priporočam, če želite vedeti kaj več o škodljivosti sedečega iztrebljanja. Na vrhu Porezna je tako močno pihalo in deževalo, da sem komaj prišel na spodnjo jaso. Zaradi mokrega kamenja in korenin ter podrtega drevja je bil spust v dolino dokaj otežen, vendar sem brez orientacijskih težav in poškodb prišel do željenega žiga pri Bolnici Franji. Sledil je spust do glavne ceste in po njej do razpotja, ki me je usmeril proti Ermanovcu. Pot do planinske koče na Ermanovcu je potekala brez posebnosti. Še ena nepotrebna postojanka. Pri koči, ki je zaprta, poberem žig, nahaja se zunaj pred kočo, se poslikam in nekaj malega pojem. Na Primorskem imajo poseben način odpiranja koč. Koče so med tednom zaprte. Po navadi se žigi nahaja pred samo kočo. Sledil je tečen del poti, kjer sem osvojil Bevkov vrh in Sivko. Na poti se ni zgodilo prav nič posebnega. Postal pa sem zelo lačen. Idrija je bila še zelo daleč. Pri žigu Sivka, ki se nahaja pri družini Vodičar, sem prosil za sendvič. Gospa mi je ustregla in me povabila v domačo kuhinjo, kjer so mi ga tudi pripravili. Za to sem jim neizmerno hvaležen. Zaradi slednjega je bila pot do Idrije dosti lažja in hitrejša. Pred Ledinskim Razpotjem dobim končno signal in s tem tudi neodgovorjene klice. Signal je bil celo pot porazen. Uporabljam Simobilove storitve, s katerimi sem v mestu zelo zadovoljen, ampak v gorah pa se ne odnesejo prav dobro. Med njimi je bila tudi neznana telefonska številka, ki je pripadala Urošu Feldinu. Takoj sem vedel kdo je in zakaj me kliče. Vesel sem bil, da je končno nekdo ponudil pomoč in to ob pravem času. Pri gostilni (ne vem imena) zavijem desno v gozd in se celotno pot sprašujem, če sem na pravi poti za Idrijo. Markacije so bile vendar brez št. 1. Pot je potekala konstantno po gozdu. Odlična in primerna za tek navzdol. Enkrat sem prečkal tudi potok, kjer sem si dolil vodo in kmalu po tem sem bil na odprtem, kjer se mi je odprl pogled na Idrijo. Vreme pa se je tudi popravilo, zato sem slekel nepremočljive hlače in jakno ter nadaljeval pot. Sledil je oster ovinek na desno in že sem bil v civilizaciji. Markacije so me lepo počasi vodile v sam center Idrije, kjer sem opravil nakup v Mercatorju, dvignil gotovino in se uredil za nadaljnjo pot. Uroš mi je že prej po telefonu povedal, da je koča na Hleviški planini zaprta. To me niti malo ni skrbelo, saj je bil končni dnevni cilj Vojsko. Začetna gozdna pot se je spremenila v blatno, vendar mi ni povzročala težav. Na Hleviški planini sem bil res hitro. Pri koči srečam par pohodnikov, ki mi povedo, da imajo danes na koči zabavo. Poberem žig in se poslikam ter nadaljujem proti vrhu. Nato je sledil sproščen tek po grebenu in nato po asfaltu vse do Vojskega. Predhodno v gostilni Grošel rezerviram sobo in naročim večerjo. Po dobri uri teka pridem ves presrečen v gostilno. Med tekom sem doživel prelep sončni zahod. Lastnica mi pokaže sobo, kjer se stuširam in pripravim za jutrišnji dan. Sledila je večerja in ležerno gledanje televizorja. Plačam storitev in grem nazaj v sobo, kjer še enkrat pogledam plan za jutri in brez težav zaspim.

Dnevni stroški: 40,80 €

Slajd slik 12: Utrinki iz desetega dne na SPP.

11. dan, 02.09.2014; Vojsko – Koča Antona Bavčerja na Čavnu

Dan sem začel z izrekom iz filma Outsider: Ustaj Vojsko. Okrog pete ure zjutraj se vstanem in pogledam skozi okno. Seveda kaj drugega kot gosta megla in močan dež. Nasprotje vremenski napovedi. Nič. Uredim se, oblečem in začnem hoditi, vendar po parih metrih začne še močneje deževati, zato se obrnem ter grem nazaj v sobo. Počakam do sedme ure in ne glede na vreme grem na pot. Okrog pol osme ure začnem v gosti megli in v rahlem dežju hoditi proti Golakom. Pot je bila neverjetno tečna. Sam asfalt in makadam. Nič posebnega se ni dogajalo celo pot. Srečeval sem samo gozdarje. Končno sem prišel do konca ceste, kjer sem zavil v gozd. Tukaj pa se je megli in dežju pridružil še močan veter. Enkrat kombinacija za Golake si rečem. K sreči s potjo nisem imel težav. Dokaj hitro osvojim Veliki Golak. Veter pa neverjetno piha. Delno ga zaustavljajo borovci. Preko Srednjega Golaka končno osvojim Mali Golak, kjer na hitro poberem žig, naredim »selfija« in hitim v zavetrje gozda. Pot je bila zelo nevarna v smislu poškodb saj je bilo vse (od skal do korenin) mokro in spolzko. Brez poškodb pridem do Iztokove koče na Golakih in poiščem zavetrje v drvarnici. Koča bi se morala imenovati pod Golaki. Zelo sem si želel, da bi bila koča odprta, da bi se delno posušil, segrel in naročil kaj toplega za popit ter lažje nadaljeval pot. Vendar žal ni bila. Dež, megla in veter pa nista ponehala. Čeprav je bil zelo svetel dan in se mi je nonstop zdelo, da bom zdaj zdaj zagledal sonce. Začelo me je skrbeti kako bom prišel čez greben, ki poteka nad Vipavsko dolino. Naredil sem plan. Ker sem predhodno izvedel, da je koča Antona Bavčerja na Čavnu zaprta sem si rekel, da do tja morem priti in se bom tam odločil kako naprej. O poti do Čavna sploh ne bom izgubljal besed, ker se že dolgo nisem počutil tako »osamljenega« na poti. Pot je v večini časa potekala v gozdu in po makadamski cesti ter zaradi vremenskih zadev ni omogočala teka. Končno osvojim kočo. Tam me pričaka osel in konja. Vsi štirje smo mokri od glave do pet (kopit). Poiščem zavetrje, ki ga najdem v prizidku, ki je v spodnjem delu namenjen kopalnici, v zgornjem delu pa bivaku. Super, si mislim, bom vsaj bivakiral, če drugega ne dobim. V tem prizidku je bil tudi signal, zato sem začel klicati naokoli kje bi lahko prespal. Možnosti so bile, vendar je bila težava v tem, da je bilo predaleč ali pa je bilo zaprto. Na koncu sem imel dve možnosti. Ali nadaljujem v smeri Pirnatove koče na Javorniku ali bivakiram na Čavnu. Ura pa je bila komaj pol dve popoldan. Do Javornika nisem želel iti zaradi nepoznane poti, grebena in vremena. Odločil sem se za bivakiranje. V bivaku si uredim prostor za spanje, opremo, ki je bila povsem mokra obesim in vseeno premišljujem ali naj nadaljujem ali ne. Ko sem se že odločil, da bom nadaljeval dobim povratni klic od oskrbnika koče na Čavnu, ki mi ponudi prenočitev v sami koči. Neverjetna sreča. Pove mi kje se nahaja rezervni ključ in opiše kočo. Dovolil mi je, da si v koči zakurim in pripravim čaj. Super. Hitro poiščem drva in zakurim v dveh prostorih. V kuhinji in v jedilnici. Med tem časom poberem žig. Pravi žig za SPP se nahaja v sami koči, kar je lahko problem, saj je koča med tednom zaprta. Zunaj pred kočo je žig, vendar ni namenjen za SPP. Doma sem potem pogledal v dnevnik Marjana Zupančiča in ugotovil, da imam žig izpred koče, ki je seveda nepravilen. Tudi sam sem prvo ožigosal napačen žig, saj je bila koča zaprta. Potem sem zadevo popravil in uporabil pravilen žig. Isti problem lahko nastane pri koči na Javorniku, na Nanosu in na Slamniku. Kmalu v jedilnici postane prijetno toplo, zato začnem obešati mokre stvari nad kamin. V kuhinji pa je že vrela voda za čaj. Z oskrbnikom Zvonkom sva se dogovorila, da bo proti večeru prišla v kočo tudi njegova partnerica in nato še on. Partnerico sem spoznal, njega pa ne. Hvala gospod Zvonko, da ste mi omogočili prenočišče v koči. Kmalu sem se začel pripravljati za spanec. Sledil je večerni ritual in večerja. Slednja je bila ključnega pomena, saj je prišlo do zastrupitve s hrano. Ponoči me je začelo kuhati. Po občutku sem imel povišano telesno temperaturo. Sledil je obisk stranišča, kjer sem izbruhal vso večerjo. Nato so se pojavile prebavne težave v obliki driske. Po določenem času sem se končno vrnil v sobo, kjer sem zaspal do jutra. Če zdaj pomislim bi bila pravilna odločitev nadaljevanje poti do Javornika. Vendar v tistem trenutku se mi je zdelo edino pravilno, da zaključim dan v koči na Čavnu.

Dnevni stroški: 26,40 €

Slajd slik 13: Utrinki iz enajstega dne na SPP.

12. dan; 03.09.2014; Koča Antona Bavčerja na Čavnu – Pirnatova koča na Javorniku

Zjutraj ob 05:00 uri smo bili dogovorjeni, da se dobimo v jedilnici. O večerji in prebavnih težav nisem želel razpravljati. Še enkrat se zahvalim in začnem počasi hoditi proti Predmeji. Vlečem se kot »cota«. Tam kjer bi lahko tekel komaj hodim. Končno pridem do začetka poti Po robu z zanimivo markacijo (na rumeni podlagi je rdeč spiralast krog) in v počasnem tempu napredujem do Sinjega vrha. Tukaj se malo lovim ali naj grem na vrh ali ne. Na koncu ga vseeno osvojim. Vreme je bilo grdo. Oblačno, megleno in rahlo je deževalo. Poberem žig in nadaljujem po grebenu proti Colu. Na začetku še iščem skrivna mesta za odvajanje, na koncu mi je že vseeno in sem odvajal malo stran od poti. Celotno pot do Javornika nisem srečal nobenega pohodnika. WC papir pa mi je vedno bil pri roki. Pot po grebenu mi niti malo ni odgovarjala. Nisem več užival. Vsak korak mi je bil naporen. Čakal sem še samo to, da osvojim vrh Kovko, saj se vedel, da potem sledi še samo dolg spust v dolino. V Colu obiščem trgovino, kjer naredim nakup. Ne pozabim na prepečenec, banane, coca colo itd. Vsem znane zaviralce oz. blažilce drisk. Nič ni pomagalo. Stanje se je samo še slabšalo. Vreme pa tudi. Dež se je okrepil. Komaj sem hodil. Rabil sem vedno več odmorov. Večkrat na uro sem moral odvajati. S težavo sem se privlekel na Pirnatovo koča na Javorniku. K sreči sem se prejšnji dan pogovarjal z oskrbnikom s katerim sva se dogovorila, da bom prišel pogledati kako nastaja oglje v kopah. Zaradi slabega počutja in grdega vremena sem prosil oskrbnika, če lahko prespim v koči saj nisem imel več moči nadaljevati. Prav tako me je začelo tako močno zebsti, da sem rabil kar nekaj časa, da sem se segrel. Oskrbnikova hčerka mi je prišla odpret kočo. Zelo hitro je zakurila v kaminu in mi pripravila čaj. Jaz pa sem si na tleh pred kaminom pripravil posteljo iz odej in zaspal. Okrog osme ure sta me zbudila oskrbnik in njegova žena. Prinesla sta mi prežganko in prepečenec. Žal pa nisem bil pri moči za večerjo. Želel sem si samo spanec. To sta mi tudi omogočila. Zmenili smo se, da se okrog šeste ure zjutraj dobimo in dogovorimo za naprej. Bila je velika možnost, če bi se zjutraj slabo počutil, da bi me peljala v bolnišnico.

Dnevni stroški: 20,20€.

Slajd slik 14: Utrinki iz dvanajstega dne na SPP.

13. dan; 04.09.2014; Pirnatova koča na Javorniku - Škocjanske jame

Spal sem več kot 15 ur. Na uri sem si nastavil alarm, da me je na uro in pol zbujal, da sem dajal na ogenj in s tem ohranjal toploto v jedilnici. Bilo je zelo mrzlo. WC sem obiskal samo enkrat. Premišljeval sem o knjigi Second Brain, ki govori o tem, da se v človeškem telesu nahajajo drugi možgani v obliki prebavil (od ust do zadnjika). Če smo pikolovski lahko rečemo tretji možgani in kako so prebavila pomembna, da človeško telo pravilno funkcionira, saj so izredno oživčena in prekrvavljena. Vprašanje pa je, zakaj jih nekateri uvrščajo med možgane. Dal vam bom dva preprosta primera. Prvi čisto banalni primer je ljubezen. Izraz »metuljčki v trebuhu« so znak spomina prebavil, ki so si zapomnila občutek biti zaljubljen. Tako nas začnejo »preletavati metuljčki« ob osebi v katero smo se zaljubili. To je pozitiven spomin prebavil. Poznamo pa tudi negativni spomin prebavil, in sicer je lep primer obdobje pred izpitom. Takrat vas začne tiščati v trebuhu in nekateri imate podobne težave, kot sem jih jaz imel na SPP. Počutje zjutraj je bilo za malenkost boljše, zato se odločim, da nadaljujem. V črevesju se mi je nonstop nekaj pretakalo in prisotni so bili močni krči. Zato sem vzel en nalgesin forte. Prvič na SPP, da sem vzel nekaj proti bolečinami. Deluje tudi protivnetno. Počasi sem vstal, pospravil posteljo in dal segreti prežganko. Nisem imel apetita. Komaj sem pojedel tisti krožnik juhe. Kot smo se zmenili, je prišla tudi oskrbnikova žena. Poravnal sem storitev, ki mi je bila ponujena, se poslovil in nadaljeval pot. Zunaj me je čakalo megleno in vetrovno vreme. Vendar brez dežja. Takoj, ko sem začel hoditi sem moral iti na blato. Neverjetno. Upal sem, da se bo zaustavilo, pa se ni. Pot do Furlanovega zavetišča pri Abramu je bila neverjetno dolga. Celotno pot bi lahko tekel, vendar so mi prebavne težave pobrale vso moč in energijo. Volja, da dosežem cilj pa je vendarle ostala. Kjer je volja, tam je pot. Vendar se sprašujem ali bi nadaljeval, če bi se mi to zgodilo v Alpah. Zaradi že prej omenjenih težav in trenutne nepazljivosti sledim napačni poti in tako izgubim uro in pol časa. Jezen, žalosten in razočaran hodim počasi nazaj do razpotja in nadaljujem v pravi smeri proti Abramu. Tam si naročim kamilični čaj in ga z užitkom spijem. Sledil je dokaj zanimiv vzpon na Vojkovo kočo na Nanosu. Osvajal sem ga v zelo počasnem ritmu. Na poti na Nanos pokličem Petro in jo prosim, če lahko pride v Senožeče, saj rabim nujno menjavo opreme ter gele. Edino gele sem še lahko zaužil. Vse drugo se mi je upiralo in je šlo takoj iz mene. Spust iz Nanosa je minil dokaj hitro. Uporabil sem zavarovano smer, saj sem želel čimprej priti iz vrha, ker je začelo močno deževati. Dež se je v Razdrtem okrepil in me spremljal vse do Senožeč, kjer sem počakal Petro. Zelo sem bil vesel, ko sem jo zagledal. Čustva so planila na dan. Kljub temu, da me je čakala še dolga pot do Škocjanskih jam, sem si vzel malo več časa in počasi uredil nahrbtnik za zadnji dan. Zunaj je tako ali tako deževalo ter bilo zelo mrzlo. Žal pa je hitro nastopil čas, da sem se moral posloviti, čeprav bi se najraje usedel v avto in se odpeljal stran od te Primorske. Sledil je dolg in zame zelo naporen vzpon na Vremščico. V zdravem stanju bi ga brez problema prehodil oz. pretekel. Zdaj pa sem se moral večkrat zaustaviti. Ne samo zaradi utrujenosti, ampak tudi zaradi driske. Na poti sem zaužil preveč tekočine naenkrat in v trenutku sem moral izbruhati vsebino. V glavnem na Vremščico me je spremljala čista agonija. Za povrh me je dobila še megla, tako da sem videl par metrov pred sabo. Dež pa tudi ni ponehal. K sreči sem imel na liniji neprestano Uroša, ki me je usmerjal vse do konca do Škocjanskih jam. Tisti dan sva se slišala 39 krat. Hvala Urošu. Na vrhu hitro poberem žig, naredim sliko in že hitim po Uroševih navodilih v smeri Škocjanskih jam. Zaradi megle žal nisem izbral prave poti, zato sem moral nadaljevati do koče, ki jo upravlja Univerza v Ljubljani in se šele potem začeti spuščati po cesti v smeri Divače. Nastopila je tudi noč. Skupaj z Urošem sva se odločila, da nadaljujem pot do Divače po magistralni cesti, saj bi bilo zaradi medvedov prenevarno hoditi po gozdu. Magistralna cesta me je dodatno utrujala. Končno sem prečkal avtocesto in prišel do vasi Dolnji Ležeči ter naprej do Gradišča pri Divači. Ampak tukaj še ni bilo konca dneva. Potrebno je bilo najti še prenočišče v Škocjanskih jamah. K sreči sem našel v drugem poskusu. Tokrat sem bil glede rezervacije čisto neorganiziran. Iskreno povedano sem pozabil poklicati, čeprav sem imel veliko časa, ko sem hodil kot zombi po magistralni cesti do Divače. Ampak nisem hodil kot sodobni zombi, ampak kot tisti zombiji iz osemdesetih. Počasni zombiji. Sodobni zombiji so zelo hitri. Poglejte samo film World War Z. Sledil je samo še kratek vzpon do turistične kmetije Pr' Betancih na Betanjah in bil sem na cilju. Glede na pozno uro sem se počutil zelo dobrodošlega. Dobil sem sobo s tušem in udobno posteljo. Preden sem šel spat sem šel v gostilno, kjer sem si naročil večerjo in pijačo ter v prijetni družbi gledal košarko. Najlepša hvala turistična kmetija Pr' Betancih.

Dnevni stroški: 31,20 €.

Slajd slik 15: Utrinki iz predzadnjega dne na SPP.

14. dan; 05.09.2014; Škocjanske jame - Ankaran

Zbudil sem se popolnoma utrujen. Tako kot sem se ulegel, sem tudi ostal do jutra. Zvečer nisem imel nobenega rituala. Umil sem si le zobe in zaspal. Preden sem zaspal sem ubil pet komarjev. Sovražim insekt. Še posebej se bojim mravelj in seveda strel v Alpah. Enega sem očitno izpustil, saj me je začel proti jutru napadati. Mogoče me je že prej napadal, ampak nič ne vem, ker sem spal. Večerni ritual sem prestavil na zjutraj. Po tuširanju, ki je trajalo zelo dolgo, sem se pripravil za na pot. Pogled skozi okno je bil zelo prijeten za oko. Jasno vreme. Natakar mi je dal navodila kako čimprej priti do žiga in nadaljevati pot. Vendar to ni bilo lahko. Prebavne težave so bile še vedno prisotne. Bil sem popolnoma brez moči. Okrog pol sedme ure sem začel hoditi. Pol ure sem izgubil, ker se neuspešno iskal žig. Zabaval me je znan youtube posnetek: A gdje je pečat? Na koncu ga najdem in nadaljujem pot do Artviž. Ta del poti mi je bil najtežji. Delno sem ga izbrisal iz spomina, saj se zelo bežno spomnim kje sem hodil. Spomnim se travnika, sadovnjaka in potoka, ki si je na novo naredil strugo kar po gozdni cesti. Bil sem zelo vesel, ko sem prišel do žiga in smerokaza oz. table na kateri je prvič pisalo koliko je še do Ankarana - 13 ur. Prekrasno. Pred seboj pa sem videl že naslednji žig. Antena na Slavnik me je spominjala na gorsko etapo na Tour de France, kjer kolesarji že od daleč vidijo cilj, vendar sami najbolj vedo kako daleč je še do njega. Npr. lep primer je Col du tourmalet ali Mont Ventoux. Po asfaltni cesti sem hodil vse do Markovščine, kjer sem si v gostilni ob cesti naročil mrzlo Cockto in obiskal stranišče. Sledil je rahel vzpon do Skadanščine, kjer sem se psihično pripravil na zadnji težak vzpon na Slavnik. Naredil sem si plan in vsakih 100 mnv imel kratek odmor, kar mi je omogočilo, da sem brez večji težav prišel do Tumove koče na Slavniku, kjer sem užival v pogledu na morje. Končno lepi pogledi. Zelo sem bil vesel, da je bil za mano zadnji tisočak. V dnevnik sem stisnil kar tri žige, ki so bili v skrinji. Vedel sem, da pravilnega ne bom dobil ker je v koči, ki pa je zaprta. Sledil je rahel ampak dolg spust v Presnico, kjer sem pri eni hiši prosil za svežo vodo in jo tudi dobil. Z Urošem sva se slišala malo pred Petrinjem in mi na moje veselje sporoči, da me čaka v Petrinjah in da me bo spremlja vse do Ankarana. Zelo dobra novica. Spoznam Uroša in njegovo punco Anito. Z veseljem spraznim nahrbtnik z nepotrebnimi stvarmi, jih dam v avto, oblečem kratke hlače in kratko majico ter na obraz namestim očala. To je bilo čisto nekaj novega. Kratki rokavi in očala. Uroš mi pripravi aktivno oglje, katerega z veseljem spijem. V njegovem nahrbtniku me je čakala tudi coca cola. Prekrasno. Posloviva se od Anite in že hitiva proti Socerbi. Na pol poti do Socerbe me pokliče Helena, da je za nama in da se nama bo kmalu pridružila na poti. Še ena dobra novica. Vendar ji priporočava, da naj gre na »avto stop« saj je pot zelo slabo označena. Kmalu prispeva do Socerbe, kjer poberem žig in že hodiva po novi poti v smeri Ospa. Helena gre po stari in naju v bližini campa dohiti. Bila je zelo dobrodošla. Sledil je dokaj zoprn vzpon na Tinjan, ki sem ga z težavo premagal. Nadlegovali so nas tudi obadi, ki so nas vztrajno napadali. Na Tinjanu poberem žig in se za trenutek usedem na cesto. Na stranišče sem moral iti v povprečju trikrat na uro. Aktivno oglje ni pomagalo. Še vedno je lilo iz mene. Vreme je bilo enkratno. Sonce, primerna vlažnost in rahel veter. Odličen pogled proti morju. Vendar je utrujenost zaradi prebavnih težav vse to pospravila na stranski tir. Sledil je mučen spust, prvo v Zgornje Škofije in šele nato v Spodnje Škofije, kjer sem se zaustavil v trgovini in si kupil grozdje ter mrzlo vodo. Coca cola mi več ni ugajala, saj sem jo spil več kot liter. Želel sem si le mrzle vode. Grozdje sem komaj zobal, zato sem ga dal Heleni in Urošu, sam pa sem vzel gel ter požirek mrzle vode. Kmalu smo že hodili v smeri Hrvatinov in proti Ankaranu, kjer me je čakala Petra. Žal mi je, da se nisem prej spomnil in dal Aniti Petrino telefonsko številko, saj bi mi lahko prišla nasproti ter mi s tem olajšala zadnje metre SPP. Zato me je počakala pred gostilno Korta kot zadnja postojanka na poti. Pretekel sem do nje in jo močno objel. Čustva so ponovno planila na dan. Nato sem še zadnjič pobral žig in povabil vse na pijačo. Od same evforije sem se pozabil slikati pred gostilno, kjer se nahaja tabla z napisom zadnja kontrolna točka na SPP Ankaran Korta bar. Seveda to zdaj več ne drži, saj se zadnja točka nahaja na Debelem Rtiču. Prav tako nismo naredili nobene skupne slike, česar mi je zelo žal. Glede fotografiranja pa je bilo tako, da sem po prebavnih težavah izgubil vso voljo za fotografiranje. Pred tem sem slikal vsako malenkost. Navduševal sem se nad geografskimi, zgodovinskimi, kulturnimi in drugimi znamenitostmi. Na celotni SPP sem naredil okrog 4000 fotografij, zadnje tri dni pa manj kot 80.

Dnevni stroški: 10,40 €.

Slajd slik 16: Utrinki iz zadnjega dne na SPP.

Video posnetek: Zadnji žig na Slovenski planinski poti - Ankaran.

SPP sem premagal v 13 dneh, 13 urah in 48 minutah. Čeprav sem bil na robu odstopa, mi je uspelo stisniti zobe in priti do konca. Prebavne težave so mi pobrale vso energijo in moč. Drugih težav na poti nisem imel. Žulje sem dobil že prvi dan, vendar sem jih dnevno negoval tako, da so se nekateri med potjo celo zacelili. Glede na vreme (dve tretjini poti sem imel slabo vreme) in konstantno vlago oz. mokroto v čevljih sem presenečen, da nisem imel večjih težav z žulji. Delno za to so krivi tudi čevlji Saucony Xodusu, saj sem opazil, da se zelo hitro sušijo, kar je zelo pomembno pri tako dolgi poti. Čeprav bi moral poskusiti Saucony čevlje z goratex membrano, da bi videl kako bi se slednji znašli v mokrem okolju, kot je bila letošnja SPP. Velika zahvala gre zato čevljem Saucony, ki so me varno pripeljale na cilj. Po moji oceni so to najprimernejši čevlji za SPP. Po izračunih bi lahko bil dan ali dva prej v cilju, vendar so to samo kalkulacije v katere lahko vključim veliko dejavnikov. Ponosen sem, da sem sploh prišel do konca. V primerjavi z ostalimi, ki so pretekli to pot, sem se jaz moral spopasti z drugim težavami in jih reševati na svoj način. Zaradi tega, ker ne poznam veliko ljudi in sem čisto nov v tem, sem si moral sam organizirati celotno SPP. Mogoče izgleda kot da se nisem pripravljal na to, ampak sem se. Vedel sem, da mi pot do Julijskih Alp in naprej ne bo povzročala težav. Fizično in psihično sem bil dovolj pripravljen. Skrbela me je samo Primorska. K sreči sem spoznal Uroša, kar je bilo nujno potrebno, da sem uspešno premagal SPP. Uroš, iskreno se ti zahvaljujem za pomoč v najhujšem delu moje poti. Tvoji nasveti in navodila so mi omogočili, da sem uspešno prišel na cilj. Prav tako se zahvaljujem Zvonetu, s katerim sem bil večkrat dnevno na telefonu in mu poročal stanje. Hvala Zvone za prijateljstvo. Hvala Heleni za veliko stvari. Za družbo od Maribora do Julijskih Alp, za pogovore po telefonu, za informacije, za spremstvo v zadnjih najtežjih kilometrih in za prijateljstvo. Hvala Petri za nesebično pomoč, za prevožene kilometre, za preskrbljene ure, za razumevanje, za sočustvovanje in za ljubezen.

Kot zanimivost bom dodal še ta podatek, ki govori o tem, da sem drugi najmlajši, ki je uspešno pretekel SPP. Po izračunih je bil Marko Dovjak, ki si je prvi postavil izziv preteči SPP v enem kosu, leta 1983 star 27 let. Jaz pa sem zdaj star 28 let. Še en podatek, ki mi bo ostal za vedno v spominu. Vendar je imel Marko Dovjak dosti težjo pot kot sem jo imel jaz saj je bila speljana z ovinkom skozi Postojno in Pivko.

Na koncu lahko rečem, da imam v bližnji prihodnosti namen ponoviti SPP, vendar še ne vem kdaj. SPP se mi ni niti malo zamerila. Pot je čudovita in enkratna. Veliko mi je dala in malo vzela. 5 kilogramov. SPP mi je omogočila, da sem staro znanje o Sloveniji dogradil in pridobil novo znanje, kar mi veliko pomeni. Prav tako mislim, da sem osebno zrasel in da bom na podlagi teh izkušenj težave ter ovire, ki me čakajo v življenju lažje premagoval. Zavedam se, da je v življenju potrebna in dobrodošla vsaka pomoč, ki ti je ponujena. To se je lepo izkazalo na sami poti. Z odprtimi rokami sem sprejel vsako ponujeno pomoč.

Slika 3: V bolnišnici po SPP.

Zaradi suma na salmonelo sem šel na urgenco. Dobil sem infuzijo, vzeli so mi kri (imel sem povišan CRP (131) - to je znak za vnetje) in oddal sem vzorec blata. Prebavne težave sem imel vsega skupaj sedem dni. Preventivno sem šel še enkrat preveriti kri in je zdaj vse brez posebnosti. Vzorec blata pa je bil negativen na bakterije in viruse.

Slajd slik 17: Dnevnik SPP z žigi.

5 Comments

Narava / Slovenska planinska pot

29/6/2014

0 Comments

Od prelaza Sleme do vznožja Ojstrice; 20.06.2014

S Heleno sva se tokrat dogovorila, da nadaljujeva s spoznavanje SPP. Prejšnjič sva končala na Uršlji gori. Po pravilih bi se morala spustiti iz Uršlje gore do Slemena ampak sva to pustila za drugič. Dobiva se v Velenju in nadaljujeva v smeri prevala Sleme.

Okrog 20.00 ure sva začela najino potovanje po Smrekovškem pogorju. Na poti sva bila zelo hitra. Na poti se spominjam lanskega prečenja Smrekovškega pogorja. Celi dan je deževalo. Kljub temu je bilo lepo.

Slika 1: Vrh Smrekovca.

Smrekovško pogorje je nastalo kot posledica vulkanizma. Smrekovec ni "ugasli vulkan" ampak le kamnina je vulkanskega izvora. Značilna je kisla prst, ki omogoča rast za ta kraj značilno rastlinstvo in gozdove. To značilnost Smrekovškega pogorja so znali izkoristiti na domu na Smrekovcu in pred kratkim uredili "informacijsko utico" o vulkanizmu. S tem so zagotovo povečali turizem. Pametna naložba.

V dobri uri sva osvojila dom na Smrekovcu. Pri domu želim pozdraviti oskrbnika Fiko vendar izvem, da ni več oskrbnik doma na Smrekovcu. Škoda.

Na poti na vrh Smrekovca začne rahlo deževati. Dežne kaplje naju ne ustavijo ampak povzročijo, da imava kar hitro mokra obuvala. Na vrhu se priprava za noč.

Med potjo do Koče na Travniku osvojiva še vrh Krnesa (1613 n.m.v.) in vrh Komena (1684 n.m.v.). Sledi spust do prelaza Bele peči, mimo planine Vodol in Javorje, kjer zbudiva krave. Kar hitro prispeva do koče na Loki pod Raduho. Okrog 02.00 ure zjutraj osvojiva Veliko Raduho (2062 n.m.v). Na poti do koče na Grohatu osvojiva še vrh Lanež (1925 n.m.v).

Z vrha se spustiva čez Durce. Snega na markirani poti več ni. Pri koči se odločiva kako naprej. Lahko bi nadaljevala s smeri Olševe in delala Koroških 24. Vendar zaradi noči in nepoznavanje poti se odločiva, da se drživa začrtane poti.

Slajd slik 1: Vrh Velike Raduhe in Laneža.

Iz predhodnih izkušenj naju je čakala zelo slabo označena in shojena pot. Lani sem se tukaj izgubil in dobro uro iskal pravilno pot. Prav tako pa je potrebno prečiti dva snežišča, ki bi lahko zaradi bogate zime povzročala težave. Vendar sta snežišča lahko prehodna.

Pot uspešno opraviva. Pred kmetijo Tolstovršnik malo posediva in opazujeva prebujanje Ojstrice. Sledi spust po zelo strmni gozdni poti, kjer opazujeva kako se gozd zaradi žleda igra mikado s padlimi drevesi.

Slika 2: Prebujanje Ojstrice.

Kmalu prispeva v Robanov kot, kjer prečiva cesto in lesen most ter po desni strani Savinje hodiva po malo obiskanem kolovozu.

Kolovoz naju pripelje do asfaltne ceste, ki vodi do turistične kmetije Govc in globoko v Robanov kot. Pred kmetijo malo posediva in opazujeva na eni strani že osvojeno Veliko Raduho na drugi strani pa neosvojeno Ojstrico. Ob 06.00 uri se zaustavima pri koči na Robanovi planini. Tukaj opazujeva nadaljno pot, ki pa je zaradi številnih snežišč trenutno še prenevarna.

Slajd slik 2: Robanov kot.

Vrneva se nazaj do Govca, kjer si privoščiva zaslužen zajtrk in zadovoljna počakava na prevoz. V dobrih 10 urah sva naredila slabih 50 km.

Slika 3: GPS poti.

0 Comments

Narava / Slovenska planinska pot

12/6/2014

0 Comments

Iz Maribora po Pohorju do Uršlje gore; 30.05.2014

Končno se je našel čas za blog (čeprav bi moral zdaj uživati na koncertu Kings of Leon sem bil primoran zaradi okoliščin zadevo preložiti na drugič) in za opis poti, ki sem jo opravil pred 12 dnevi. Kako hitro čas leti.

Vse skupaj se je začelo s povabilom Helene poznana kot hoja iz tekaškega foruma in idejo, da bi skupaj pretekla začetni del Slovenske planinske poti - SPP (od Maribora do Slovenj Gradca in malo naprej). Povabilu sem se z veseljem odzval. Na poti sem izvedel, da je to njeno prvo prečenje Pohorja in si zato vzel v veliko čast, da me je izbrala za "vodnika".

Ob 19.00 uri sva začela hoditi izpod Pohorja, natančneje v Spodnjem Radvanju. Začetne poti ne poznam še tako dobro, zato si vzameva malo več časa za spoznavanje. Kljub temu sva hitro na vrhu zgornje postaje Pohorske vzpenjače, kjer si privoščiva požirek mrzle vode iz pitnika.

Slika 1: Zgornja postaja Pohorske vzpenjače.

Sledi pot do Mariborske koče, kjer Helena s prvim žigom krsti dnevnik SPP. Oba sva mnenja, da bi moral biti prvi žig na samem začetku poti, sam bi pa dodal še žig na vrhu zgornje postaje Pohorske vzpenjače.

Slajd slik 1: Dnevnik SPP. Opazite napako? Tretja in četrta točka sta zamenjani.

V pogovornem tempu prideva do Ruške koče pri Arehu, kjer se zaradi vetra dodatno oblečem, zaradi noči pa si namestiva naglavne svetilke in tako nadaljujeva v smeri Koče na Klopnem vrhu. Spremljala naju je lepa zvezdnata noč. Zaradi predhodnih izkušenj se raje izogneva poti po gozdu in izbereva makedamsko cesto. Blizu Koče na Klopnem vrhu si privoščiva požirek hladne vode iz izvirčka. Osebno mi vsak tak izvirček da energijo in motivacijo za naprej. Pri koči na Klopnem vrhu požigosava dnevnik in že hitiva v smeri Klopnega vrha.

Tukaj se vedno znova vprašam ali ima koča na Klopnem vrhu pravilen predlog. Po mojem bi se morala imenovati koča pod Klopnim vrhom, saj se sama koča nahaja na 1260 m.n.v., sam vrh pa na 1340 n.m.v. Tukaj zgrešiva markirano pot in nadaljujeva po makedamski cesti z oznako PT (Pohorska kolesarska transverzala). Brez skrbi nadaljujeva, saj pot zelo dobro poznam iz časov kolesarjenja po Pohorju. Pri razcepišču cest zavijeva desno, kjer odštevam kilometre zabeležene na tablah ob cesti, ki vodi do koče na Pesku. Slednje so zelo moteč dejavnik. Končno prispeva do koče na Pesku, kjer ugotoviva, da se žig nahaj v koči. Ista zgodba se zgodi pri Ribniški koči. Zakaj se to dogaja, ne vem.

Slika 2: Helana v akciji.

Lastniki (vem, da koča na Pesku ni več planinski objekt) se morajo zavedati, da tudi ponoči ljudje hodijo po Pohorju. Obe koči bi si lahko za vzor vzeli kočo na Klopnem vrhu, ki ima pred samim vhodom prostor namenjen žigu. Takšne koče si zaslužijo, da so del SPP. Ali obstajajo kakšni kriteriji, da se koče uvrsti v SPP, ne vem. Urejenost z žigi bi lahko bil eden od pomembnih kriterijev.

Zaradi hladne noči hitro nadaljujeva. Končno se začne lep del Pohorja. Kot bi mignil, že stojiva na razgledem stolpu Ribniških jezer, kjer si privoščiva kratek postanek. Pred obiskom Ribniškega vrha obiščeva še Ribniško jezero, ki sameva v temi. Pri Ribniški koči si poiščeva zavetrje in se pripraviva za nadaljnjo pot. Kot se spodobi, osvojiva najvišji vrh pohorja in se spustiva proti Grmovškemu domu pod Veliko Kopo. Pravilno imenovanje koče. Nato še osvojiva obe Kopi in opazujeva prebujanje sončnrga vzhoda.

Slika 3: Sončni vzhod.

Pot naju vodi v smeri koče pod Kremžarjevim vrhom. Ponovno pravilno imenovanje koče. Smeh. Na najbolj strmem delu poti naju obsije sonce, kar nama da dodatno energijo.

Slika 4: Jutranje sonce.

Pod Kremžarjevim vrhom opazujeva okoliške hribe s končnim ciljem na Uršlji gori.

Slajd slik 2: Pod Kremžarjevim vrhom in pogled na okolne hribe.

Sledi osvojitev Kremžarjevega vrha in koče pod Kremžarjevim vrhom. Preden se spustiva v dolino še zadnjič pogledava najin končni cilj.

Slika 5: Uršlja gora in Peca.

Po 12 urah prideva v Slovenj Gradec, kjer si poiščeva okrepčilo v obliki kave in sendviča. Naslednji cilj je Poštarski dom pod Plešivcem (Uršlja gora). Tukaj je del poti, ki vodi vzporedno z asfaltno cesto v zelo slabem stanju, k sreči pa predstavlja samo kratek odsek. Poštarski dom osvojiva zelo hitro. Za na vrh izbereva pot imenovano - čez Kozarnico (del SPP). Pot je dokaj zahtevna zaradi same višinske razlike. V slabih 7 kilometrih naredimo približno 900 metrov vzpona. Zaradi tega je ponavadi Uršlja gora oz. Poštarski dom pod Uršljo goro cilj prvega dne osvajanja SPP v enem zamahu.

Slajd slik 3: Na vrhu Uršlje gore.

Preden si privoščiva zasluženo toplo malico v Domu na Uršlji gori, osvojiva še sam vrh Uršlje gore. Od tam opazujeva Kamniško Savinjske Alpe, natančneje Veliko Raduho kot naslednjo pomembno destinacijo.

Odločiva se, da imava za prvič dovolj. V Domu na Uršlji gori po enem letu ponovno srečam najprijaznejši par oz. oskrbnika, ki sem ju srečal na lanskem potovanju po SPP.

Po počitku se naprej spustiva do koče na Naravskih ledinah in nato po poti K24 do vasi Žerjav, kjer zaključiva najino potepanje po SPP.

Slika 6: Duja, njegova žena in moja malenkost.

Slika 7: GPS poti (pot ni izrisana do konca zaradi izpraznjenosti baterije na uri).

Kot zanimivost bom dodal še mnenje o športnih copatih Adidas Kanadia tr 6, ki sem jih uporabil na celotni poti. Po cca. 85 km oz. 18 ur hoje/teka me copati niso niti malo poškodovali v smislu žuljev, otiščancev itd. Robusten podplat mi je omogočal odličen oprijem pri vzponih in tudi pri spustih. Slabost vidim v dveh stvareh. Prva stvar je pomanjkanje Gora-tex membrane, druga stvar pa nastane zaradi moje ozke noge, ki zgornji del copata pri zavezovanju preveč stisne skupaj in povzroči "gubo".

Slika 8: Adidas Kanadia tr 7.

0 Comments

Narava / Karavanke / Stol

26/5/2014

0 Comments

Obisk treh Karavanških Stolov; 25.05.2014

Končno konec napornega delovnega tedna. Končno dokaj lepa vremenska napoved. Končno visokogorje. Naši okolni griči me niso več "zadovoljevali" (smeh). Pred službo sem si vse lepo pripravil in komaj čakal, da ura odbije deseto zvečer. Celoten teden sem načrtoval in premišljeval kam naj se odpravim. Ker sem računal, da bom popoldan preživel v Ljubljani sem se odločil za Karavanke. Na koncu sem popoldan preživel v Mariboru.

Pot do Gorenjske je minila brez posebnosti. Predor Trojane k sreči ni bil zaprt. Nazadnje sem se vozil več kot tri ure iz Ljubljane proti Mariboru. Okrog polnoči parkiram na parkirišču pri Završniškem jezeru in si privoščim kratek tri urni spanec. Umisliti si moram hitro zložljivi šotor kot je npr. Quechua Pliage. Nebo nad mano je bilo osvetljeno zaradi zvezd in Lune zato sem se malo poigral z aplikacijo Google Sky Maps ter poskušal locirati ozvezdja. Čudovito. Zbudijo me Dunajski dečki s pesmijo Good Morning (kot zanimivost lahko povem, da so Dunajski dečki posneli določena zvonenja za LG pametne telefone). Grozno smešna pesem, ki jo imam nastavljeno za alarm na trenutno testnem pametnem telefonu LG G Flex.

Hitro se uredim in že hodim v smeri Valvasorjevega doma. Pri domu pojem frutabelo in se usmerim desno v gozd. Pot me pripelje do razcepišča kjer izberem Žirovniško pot. Ta pot mi je bila do zdaj neznana. Vedel sem le, da se gre pozimi po tej poti na vrh Stola saj je druga pot, meni poznana Zabreška pot, precej izpostavljena plazovom in zdrsom.

Že od daleč opazim mesto kjer ponavadi stojijo polena drv namenjena planincem, da jih lahko ponesejo s seboj do Prešernove koče. Zelo izvirna in pametna ideja. En planinec, en polen. 100 planincev, 100 polenov. Na zelo preprosti način je lahko zaloga drv na koči hitro pripravljena. Na mojo žalost pa polena drv še niso pripravili. Pa kdaj drugič.

Slika 1: Prostor namenjen polenom drv.

Žirovniška pot mi zaradi strme in vijugasto speljane poti omogoča hitro pridobivanje nadmorske višine kar mi je zelo všeč. Zato hitro pridem do lepe razgledne točke imenovane Prižnica kjer opazujem do zdaj prehojeno pot in prihod malo manj prijetnega vremena.

Slajd slik 1: Pogled na prehojeno pot in oblačno vreme.

Zaradi goste megle sem se moral zaustaviti. Takrat me dohiti planinka Renata in skupaj upava, da se megla razkadi saj se nadaljna pot ni videla. Prav tako pa sva bila na razcepišču poti. Ker sem vedel, da bo kmalu prišel domačin (na začetku poti sva rekla par besed o trenutnih razmerah) sem v miru počakal. In res je bilo tako. Domačin Tomo iz Žirovnice nama je pokazal pravilno pot, ki je potekala po grapi med Stolom in Malim Stolom. Prav tako mi povedal, da je bil v ponedeljek nazadnje na vrhu in da je bilo potrebno vložiti veliko truda za osvojitev vrha saj je bilo vsaj 30 centimetrov dodatnega snega. Veliko besed sva namenila planinarjenu. Izvedel sem, da se je v enem letu 140 krat povzpel na vrh Stola. Srečnez :) Tako smo skupaj v ležernem tempu osvojili današnji cilj.

Slika 2: Magla svuda magla oko nas (smeh).

Na tej točki se je tudi začela snežna podlaga, ki ni prestavljala nobenih težav saj je bila kompaktna in omogoča čevljem odličen oprijem. Spremljala nas je do samega vrha grape. Na poti naprej do vrha Stola pa se je izmenjavala kopna in snežna podlaga. Kar je razumljivo saj je bolj izpostavljena sončnim žarkom. Zimska oprema je bila zato nepotrebna.

Nazadnje sem bil na Stolu lani, ko sem v enem zamahu prehodil Slovensko planinsko pot (ne v celoti) in mi je pot od Stola do Golice najlepša grebenska pot, ki sem jo kdaj prehodil. Kot zanimivost bom tukaj dodal eno od številnih nesmislov Slovenske planinske poti. In sicer v dnevniku Slovenske planinske poti iz leta 2012 ni potrebno zbrati žiga iz vrha Stola (poglejte sliko na desni). To je osebno zelo zgrešeno saj je Stol najvišja točka Karavank in bi moral imeti posebno mesto v dnevniku. Triglav (najvišji vrh Julijskih Alp) in Grintovec (najvišji vrh Kamniško Savinjskih Alp) ga imata. Zato Stol v tem primeru zapostavljajo in s tem odvzemajo veljavo. S čim si je to zaslužil? Kot govorijo starejši planinci bi moral vsak, ki želi osvojiti Triglav prej obiskati Stol. Dodal bom še en nesmisel, ki se vidi na sliki desno. Na poti iz Begunjščice se mora planinec spusti do Robleka (ta žig pa je potrebno zbrati) in potem nazaj na mesto kjer se spustiš na Zelenico.

Slika 3: Stran dnevnika Slovenske planinske poti.

Slajd slik 2: Na Stolu.

Na vrhu nas pričaka sonce, rahel veter in megleni pogledi na sosedne vrhove. Sledil je spust nazaj do grebena in nato v smeri Malega Stola do Prešernove koče. Na podlagi smerokaza, ki bi moral biti na vrhu grape sem videl, da se nahaj v grapi še več kot dva metra snega. To bo še dolga zima v gorah. Pri Prešernovi koči si ogledam škodo, ki jo je povzročila zima (poškodovana solarna celica, manjkajoči žleb, poškodovana vremenska postaja) in naredim plan za naprej. Ker me je zanimala krožna tura sem povprašal Tomota in z veseljem mi jo je pokazal na zemljevidu. Še več, Renata in Tomo, sta se odločila, da se mi pridružita. Kmalu smo zapustili Prešernovo kočo in se podali po čudoviti grebenski poti na Potoški Stol. Vmes smo morali prehoditi par nezahtevnih snežišč. Določene pa smo obhodili.

Slajd slik 3: Grebenska pot do Potoškega Stola.

Pod vrhom Vajneža smo se začeli spuščati do bivaka na Belščici. In se nato levo usmerili v gozd. Doma sem videl, da smo se spustili po lahki neoznačeni stezi Vajnež - Urbas (Urbas je vodno zajetje, ki oskrbuje Valvasorjev dom z vodo). Na poti do Valvasorjevega doma naju je zapustil Tomo saj je šel pozdraviti prijatelja. Midva z Renato pa sva sledila stezici, ki naju je pripeljala do Valvasorjevega doma kjer mi je Renata ponudila prevoz do mojega izhodišča saj se je do sem pripeljala z avtomobilom. Jaz sem prevoz sprejel saj se mi je rahlo mudilo v Ljubljano. Na koncu se je izkazalo, da sploh ne bi rabil hiteti in bil lahko osvojil še kakšen vrh. Pa kdaj drugič.

Slika 4: GPS lepe krožne poti.

0 Comments

Narava / Maribor

29/4/2014

0 Comments

Tek po okoliških gričih Maribora; 29.04.2014

Že nekaj časa sem imel v planu preteči griče, ki obdajajo Maribor. Aprilsko vreme še vedno vztraja zato se na to nisem preveč oziral. Prav tako pa nima smisla čakati na maj. Smeh. Startam iz mestne črti Tabor proti Malečniku.

Slika 1: Meljski Hrib.

Mestni vrvež hitro zapustim in že sem na poti v naravo. Prva ploha. Super vsaj nobenega ne bom srečal. Vijugasta asfaltna cesta me hitro pripeljala na vrh prvega griča imenovanega Meljski Hrib.

Slika 2: Pogled na deževno aprilski Maribor.

Hiter pogled na spodaj ležeči Maribor in že sem na naslednjem griču. To je Stolni vrh od koder se lepo vidijo vsi griči, ki jih želim osvojiti.

Slajd slik 1: Stolni vrh.

Sledi hiter spust v Meljski Dol in preko mostu do gozda, ki vodi na Piramido.

Slajd slik 2: Na Piramidi.

Spustim se do Mariborskega parka kateraga hitro zapustim in že tečem v smeri Kalvarije.

Slika 3: Kalvarija in ploha.

Lepa "grebenska" pot vodi mimo mariborskih "šteng" do Račjega dvora. Sledi ploha številka 2.

Slajd slik 3: Mimo mariborski "šteng".

Na travniku ob Kamniškem drevoredu poslikam mariborske moaije. Tečem naprej po stezi, ki vodi mimo sadovnjaka kjer me čaka nagrada. Voda.

Slajd slik 4: Angeli (kipi) delo kiparke Lučke Koščak.

Sledi prečenje Koroškega mostu in že se nahajam na Pekrski gorci kjer se spogledujem s Pohorjem. Ploha številka 3.

Slajd slik 5: Pekrska gorca in pogled na Pohorje.

Zapustim Pekrsko gorco in s tem romarsko pot (na celotni poti vas spremljajo kapelice, križi, cerkve itd.) ter tečem proti spodnji postaji Mariborske vzpenjače. Za na vrh izberem pot Zimske lige Peš na Pohorje vendar s svojimi začetnimi dodatki. Na vrhu se preoblečem, spijem Kokto in počasi tečem mimo Lukeca do doma. Skupno sem naredil 38 kilometrov in zato porabil štiri ure.

Slajd slik 6: Graf nihanje nadmorske višine in GPS opravljene poti (krog ni sklenjen zaradi pozne povezave s sateliti).

0 Comments

Narava / Kamniško Savinjske Alpe / Velika Planina

15/4/2014

0 Comments

Velika planina; 13.04.2014

Aprilsko muhasto vreme mi je prejšnji teden povzročalo veliko nejevolje in preprečilo obisk visokogorja. Zato sem se potikal po znanih poteh Pohorja, Boča, Donačke gore in Kozjaka. V nedeljo pa sem se kljub dokaj slabi vremenski napovedi odločil, da grem na Veliko Planino. Odločitev je bila pravilna.

Avtocesta je bila dokaj prazna. Se sreča, da nisem planiral obiska Karavank ali Julijskih Alp saj je bil Trojanski predor zaprt. Vožnja po Tuhinjski dolini do Kamniške Bistrice je minila kot bi mignil. Avto sem parkiral na parkirišču od Calcita in začel pohod.

Asfaltirana cesta se je hitro prelevila v makadamsko in kmalu ugotovim, da hodim po romarski pot, ki romarje vodi na Sveti Primož. Pri odcepu Apnena dolina zavijem levo v smeri Pasja peč. Končno sam. Gozdna pot postaja vedno lepša. Pojavi se strmina in serpentine. Že hodim po Pasji peči od koder opazujem današnji skromni cilj.

Slika 1: Cilj in grebenska pot nazaj.

Pot me pripelje na Malo Planino, ki jo zaradi dežja hitro prehodim. Na Veliki Planini si poiščem zatočišče pred dežjem, se dodatno oblečem in začnem z raziskovanjem Velike planine. Vzamem si čas in slikam značilne stanove, lilasta pobočja nastala zaradi žafranov in seveda gore.

Slajd slik 1: Značilnosti Velike planine.

Povzpnem se na Gradišče, najvišji vrh Velike planine in poslikam znane vrhove Kamniško Savinjskih Alp.

Slika 2: Vrh Gradišče z "hudičevo" nadmorsko višino 1666 metrov.

Sonce prebije oblake in se zmagovito pojavi na nebu.

Slika 3: Zmagovito sonce.

Po več urnem kroženju po Veliki planini se odpravim domov. Za sestop izberem pot po grebenu.

Slika 4: Grebenska pot po Veliki planini.

Slika 5: Del Kamniško Savinjski Alp - Velika Raduha, Dleskovec, Veliki Vrh, Ojstrica, Planjava (od desne proti levi).

Slika 6: Srečno do naslednjič.

Spust opravim dokaj hitro. Vmes se zaustavim in zavijem na planino Kisovec, ki je z avtomobilom najdostopnejši del Velike Planine. Parkirišče sameva. K sreči. Po šestih urah sem pri avtomobilu ter na poti nazaj v civilizacijo.

0 Comments

Narava / Kamniško Savinjske Alpe / Velika Raduha

30/3/2014

0 Comments

Vedno dobrodošla - Velika Raduha; 30.03.2014

Po petkovem/sobotnem prečenju Pohorja sem si danes zaželel en srednje konkreten vrh. Odločil sem se za Veliko Raduho.

Slika 1: Današnji cilj.

Hitro sem se uredil in pripravil za na pot. Avtocesta je bila prazna kar me je veselilo. Pri Celju navdušeno zrem skozi vetrobransko steklo in opazujem Kamniško Savinjske Alpe.

Oprostite moji ignoranci in naj me kdo popravi če se moti, ampak se mi zdi, da se vidi Ojstrica, Škarje, Planjava itd. Zavidam celjanom takšne poglede, ki jih lahko ob zelo jasnem vremenu opazujejo. Smeh.

Hitro zapustim avtocesno in po regionalni dokaj prazni cesti kmalu zavijem desno v smeri Koča na Loki. Na "parkirišču" kjer se asfaltirana cesta preveli v gozdno sta stala samo dva avtomobila kar mi je dalo vedeti, da so šli naprej. Zaradi lepega vrema in odličnih razmer sem pričakoval, da bo večja gužva z avtomobili. Ampak sem se motil. Malo naprej sem moral avtomobil obrnit in parkirati nižje saj je bilo na cestišću veliko snega in polomljenih vej. Mogoče je kdo nadaljeval pot višje ampak jaz sem se raje odločil, da nadaljujem peš.

Zelo hitro napredujem. Zelo sem bil presenečen, da do koče nisem srečal nobenega. Pri koči vidim le peščico gornikov, ki se "martinčkajo". Brez postanka grem naprej. Snežna podlaga je kljub visoki uri odlična. Pogrezalo se je minimalno. Skoraj nič.

Slika 2: Sneg in cestišče.

Zaradi večje naklonine kmalu ugotovim, da ne hodim po standardni poti. Nič se ne dam motiti in nadaljujem. Pot mi je bila vedno bolj všeč saj mi je omogočila hitro nabiranje višincev. Na poti navzdol ugotovim kje sem zgrešil.

Slika 3: Razcepišče poti.

Na poti srečam točno 7 gornikov. Izredno malo. Zame nestandardna pot me pripelje na standartno pot, ki me nato vodi do vrha.

Slika 4: Stičišče poti in skupna pot na vrh

Na vrhu sem sam. Čudovito. Do žiga in vpisne knjige še noben ni šel. Predvidevam, da zaradi opasti, ki izgleda izredno nevarna.

Slika 5: Vrh Velike Raduhe.

Na vrhu je pihal rahel veter. Nič dramatičnega za Veliko Raduho.

Slajd 1: Okolni vrhovi.

Veliko Raduho hitro zapustim, ker imam doma še veliko za postoriti in tudi zaradi tega, ker je Velika Raduha z moje strani večkrat letno obiskana. Letos že drugič.

Spust sem opravil izredno hitro. Kot bi mignil sem imel za sabo Kočo na Loki in nadaljeval po gozni poti do avtomobila. Za mano je idealen vzpon in spust.

Statistika: 1 uro in 40 minut sem porabil za vzpon, 30 minut manj pa za spust. Vse skupaj manj kot tri ure.

Slajd 2: Podatki in Google Maps današnje poti.

0 Comments

Narava / Karavanke / Pohorje

30/3/2014

0 Comments

Neskončna lahkost Pohorja; 29.03.2014

Že nekaj časa je v meni tlela želja, da ponovno prehodim Pohorje. Prvič sem Pohorje prehodil lani in ga do danes prehodil šestkrat.

S prijateljem Jernejem sva se ob 23:00 uri dobila pri Srednji prometni šoli Maribor in štartala proti vznožju Pohorja. Po vremenskih napovedih naju je čakala jasna noč z zvezdami in sončen dan z modrim nebom brez oblačka. In tako je tudi bilo. Vremenska postaja pod "lisico" je kazala 9,8 °C in brezvetrje. Idealno. Snega na poti do Belvija skoraj več ni (razen "ledenik pod Lukecom", ki še vedno vztraja - > tako sva ga poimenovala). Smeh.

Kot bi mignil sva bila mimo Belvija in na nenačrtovani poti do Mariborske koče. Držala sva se markacij od Slovenske planinske poti. Še sreča, ker je Jernej spil že skoraj vso svojo vodo in tako potreboval "refill".

Slika 1: Jernej in jaz.

Pot do Peska je potekala brez posebnosti. Ta del Pohorja (Belvi -> Areh -> Šumik -> Pesek) mi ni preveč všeč zato jo najraje prehodim ponoči. Sneg se začne pri nadmorski višini 1200 metrov. Ponoči je snežna podlaga odlična saj se ne pogreza in omogoča hitro hojo. Opoldne pa se začne hitro taliti (še posebej če je direktno izpostavljena soncu) ampak ne povzroča ogromnih težav saj se pogreza minimalno (največ na poti do Lovrenških jezer).

Računal sem, da bova sončni vzhod spremljala na poti do Lovrenških jezer vendar naju je prehitel. Začel se je, ko sva bila na poti do Peska. Koča na Pesku se odpre ob 08:00 uri zato sva si pred kočo privoščila daljši odmor, se dodatno oblekla in na zemljevidu pogledala kaj naju še čaka.

Zame se je začel lepši del Pohorja. Za začetek Lovrenška jezera z razglednim stolpom iz katerega lahko opazuješ do zdaj opravljeno pot.

Slika 2: Sončni vzhod.

Slajd slik 1: Lovrenška jezera in prehojena pot do zdaj.

Po Lovrenških jezerih sledi Ribniška koča. Pot do tja mi je zelo všeč. Še posebej šotno barje imenovano Črna mlaka na katerem lahko najdemo rasti tudi Žafran in od koder lahko vidiš najslednji cilj.

Slajd slik 2: Črna mlaka in Žafran.

To je Ribniški vrh, kjer stoji spomenik padlim borcem planincem in od koder se zaradi neporaščenosti razprostira pogled na vse strani.

Slajd slik 3: Ribniški vrh, Ribniška koča in okolni vrhovi.

V Ribniški koči se okrepčava in preoblečeva ter nadaljujeva pot na najvišji del pohorja tj. Črni vrh. Od Črnega vrha pa do Kop se začne zame najlepši del poti saj se vidijo tako slovenske (Kamniško Savinjske Alpe, Olševa, Uršlja gora, Peca) kot tudi avstrijske gore (Koralpe).

Slajd slik 4: Pot do Kop in razgledi.

Ker se nama je že malo mudilo na zadnji avtobus, ki pelje proti Mariboru sva Malo in Veliko Kopo obšla. Na poti do Koče pod Kremžarjevim vrhom sva opazovala delo letošnjega žleda in se spraševala kaj se bo zgodilo z zdravim lesom, ki zdaj leži na mokrih tleh ter trohni. Ta del Pohorja je žled najbolj prizadel.

Pod Kremžarjevim vrhom se posloviva od Pohorja in po 18 urah (moj povprečni čas, ko sam prečim Pohorje je 12 ur) prideva v Slovenj Gradec, kjer naju čaka prevoz do doma.

Slika 3: Jaz v cilju.

Slika 4: Jernej v cilju.

Kot vedno na koncu še malo statistike:

Slajd slik 5: Statistika in opravljena pot.

0 Comments

Narava / Julijske Alpe / Kredarica

18/3/2014

0 Comments

Na Kredarico - 14. 03. 2014

Tokrat sva se z Dejanom dogovorila, da greva na Kredarico & Triglav. Iz Maribora sem štartal v petek okrog 23 ure. Dobila sva se v Lopati, peljala moj avto na parkirišče v Žalcu, predstavila moje stvari (11 kg težak nahrbtnik) v njegov avto in nadaljevala pot proti Krmi. Temperatura zraka je bila prijetnih 5 °C. Vreme jasno. Med vožnjo sva se pogovarjava o različnih temah z enakim imenovalcem tj. gorništvo.

Slika 1: Na poti.

Parkirala sva na majhnem parkirišču v vasi Radovna in okrog 2 ure začela s turo. Kot bi mignil sva za sabo pustila Kovinarsko kočo v Krmi in se počasi približevala pastirski koči Prgarca na nadmorski višini 1763 metrov. Po predhodnih objavah gornikov sem vedel, da je Prgarca v celoti zametana s snegom in res je bila. Pri Prgarci si vzameva kratko pauzo in nadaljujeva naprej. Med potjo sva primerjala izmerjene podatke na športni uri Suunto Ambit2, TomTom Multi-Sport GPS in Garmin Forerunner 610. Velike razlike ni bilo.

Slika 2: Jaz & Dejan prvič.

Slika 3: Jaz & Dejan drugič.

Snežna podlaga je bila trda, kompaktna in tako omogočala hitro vzpenjanje. Še posebej je to Dejanu uspevalo. Skoraj polna luna in jasno nebo z zvezdami pa nam je povečala vidljivost. Popolno. Med potjo sem si ogledoval čudovite severne stene Tosca, Velikega in Malega Draškega vrha, ki so bile zapolnjenje s snegom.

Na Kredarici sva bila v manj kot v 4 urah. Ravno prav, saj se je pripravljaj čudoviti sončni vzhod. Med tem časom pa sva imela dovolj časa, da sva v Kredarici pospravila opremo, se dodatno oblekla, nekaj pojedla in spila topel čas.

Slajd slik 1: Spremljanje sončnega vzhoda.

Video posnetek 1: Video panorama iz Kredarice.

Dejan je nadaljeval pot na Triglav. Jaz pa sem odločil, da ostanem pri Kredarici. Osvojitev Triglava pozimi od človeka zahteva veliko izkušenj s strani uporabe derez in cepina česar še jaz nisem popolnoma osvojil. Še posebej me skrbijo sestopi. Zato sem čas raje namenil spremljanju Dejanovega vzpona na Triglav, obisku sosednih vrhov in slikanju dveh testni telefonov, in sicer Samsung Galaxy Note 3 ter Nokia Lumin 1020. Za oba telefona pripravljam oceno, ki bo objavljena na tem blogu.

Slika 4 in 5: Testni telefon Samsung Galaxy Note 3 in Nokia Lumia 1020.

Dejan je opravil celotni vzpon (in sestop) na Triglav v zelo kratkem času. Kar je tudi značilno za njega. Zelo pohvalno.

Slika 6: Dejan na poti do vrha.

Okrog 10 ure sva bila že na poti proti dolini Krma. Na poti navzdol srečava veliko turnih smučarjev, ki stopicajo proti Kredarici. Zaradi vedno bolj južnega snega jih čaka težak vzpon. Upam, da so vsi varno prišli na željen cilj.

Pri Prgancu narediva zadnjo pavzo, se poslikava in v hitrem tempu nadaljujeva.

Pot do Radovne se je zelo vlekla. V mislih sem imel stavek, ki ga je izreče berač v filmu Srečno Kekec iz leta 1963: "Cesta se vleče, k da b' jo zadi rezou pa spred pokladou".

Po treh urah le prispeva do avta, kjer zaključiva današnjo idilično turo.

Video posnetek 2: Izsek iz filma Srečno Kekec.

Slajd slik 2: Pot do Radovne.

Na koncu še malo statistike v obliki spodnjega slajda slik.

Slajd slik 3: Statistika.

0 Comments

Narava / Kamniško Savinjske Alpe / Rinke in Turska gora

11/3/2014

2 Comments

Zimski vzpon na Rinke in Tursko goro - 08. 03. 2014

Prejšnji teden sem bil v dilemi kam naj se odpravim čez vikend. Gore ali hribi. Alpe ali Pohorje. Vedel sem, da bo vreme primerno za obe varianti. Na koncu so me prepričale Kamniško Savinjske Alpe. In odločitev je bila 100% pravilna.

V soboto ob 03:10 sem štartal iz Maribora proti Lopati, kjer sem se dobil z Dejanom in Maticem. Doma sem si pripravil nahrbtnik z vsem kar je potrebno vzeti na turo. Na koncu je tehtal 11 kg. Fajn za trening. Vožnja do Logarske doline je potekala brez posebnosti. V temi. Nato smo prišli do prve in edine ovire. Veriga nam je preprečila vožnjo naprej in omogočila, začetek ture. Pot do slapa Rinke brez posebnosti, razen tega, da smo dobili novega člana ture. Benča. Slap še vedno pada. Sneg mehak, južen. Vrhovi se počasi prebujajo.

Slika 1: Benča.

Slika 2: Prebujanje gora.

V pogovornem tempu pridemo do koče na Okrešlju. Se poslikamo in gremo naprej. Cilj Turski žleb. Benča seveda z nami. Pohvalno. Snega veliko. Pred vstopom v žleb si namestimo dereze. Palice zamenjamo s cepinom in počasi ter previdno hodimo naprej. Podlaga v žlebu je bila odlična. Le na koncu je bila rahlo ledena. Na vrhu nas pričaka močan veter. Ob čudovitih pogledih na Mrzlo goro se dodatno oblečemo in nadaljujemo pot proti jugozahodni grapi, ki nas bo vodila na Kranjsko Rinko. Na najvišjo točk današnje ture.

Slika 3: Jaz, Dejan in Matic.

Slajd slik 1: Turski žleb in Mrzla gora.

V grapi odlični pogoji. V hipu smo na vrhu Kranjske Rinke. Dejan je super vodil turo. Bolezen mu ni preveč vzela kondicije in je bil vedno pred nama. Pohvalno.
Sledil je spust in prečno proti Koroški Rinki. Po Koroški je sledila Štajerska Rinka in malo kasneje Mala Rinka. Vse Rinke so bile tisti dan prvič obiskane.

Slajd slik 2: Jugozahodna grapa.

Slika 4: Štajerska Rinka.

Na nebu sta nas spremljala sonce in luna. Čudovito vreme. Sledil je obisk bivaka pod Skuto kjer se okrepčamo. Sledi vzpon na Tursko goro. Pot na vrh je potekala brez posebnosti. Na vrhu pa čudoviti panoramski pogledi na Kamniško Savinjske Alpe.

Slajd slik 3: Turska gora.

Slika 5: Panorama iz Turske gore.

Po Turski gori sledi hiter spust do Turskega žleba kjer doživim osebno najbolj adrenalinski del ture. Prvi metri Turskega žleba so problematični zaradi naklona. Sestop narejen uspešno in že smo pri koči pri Okrešlju kjer pospravimo vse potrebno v nahrbnike ter nadaljujemo pot v dolino.

Še malo statistike. Hodili smo 10 ur in naredili 18 kilometrov. Več lahko preberete na spodnjem slajdu slik.

Slajd slik 4: Osvojeni vrhovi v Google Earth in statistika.

2 Comments

Trasa teka po slovenskih Karavankah (ang. Ultra Karawanks trail)

Slajd slik 3: Bivša Tomaževa koča pod Peco - zdaj Ninotova koča (pravilno Ninova koča)

﻿Teorija o skupini Mrzle gore

Glavne znamenitosti na teku po slovenskih Karavankah

Strokovna literatura v obliki zemljevidov in knjig uporabljena na tematiko slovenskih Karavank

﻿Ultra tekaški projekt: Tek po slovenskih Karavankah (ang. Ultra Karawanks trail)

Slika 1: Mejni kamen in doma narejen zemljevid.

Slika 2: Logotip projekta.

Slajd slik 1: Sponzorji in podporniki.

Drava country cross; 05.10.2014

Slajd slik 1: Razcepitev struge reke Drave.

Slika 1: Slikovni prikaz padca v HE Zlatoličje.

Slajd slik 2: Mariborske Benetke, Vodni stolp in mariborska trta.

Slajd slik 3: Začetna pot in kitajski pregovor.

Slajd slik 4: Od Miklavž na Dravskem polju do Ptuja.

Slajd slik 5: Potopitev Ptujskega jezera.

Slajd slik 6: Prižgana svečka zaradi detomora.

Slajd slik 7: Opozorilo in zemljevid pretečene poti.

Slajd slik 8: Boj proti raku dojk in spominska tabla na Grajskem trgu v Mariboru.

Tek po Ruški planinski poti; 27.09.2014

Slika 1: Markacija za RPP.

Slajd slik 1: Ožigosan dnevnik SPP.

Slika 2: Spomenik - 80 let PD Ruše.

Slajd slik 2: Informativna tabla na RPP.

Slajd slik 3: Od Ruš do slapa Šumik.

Slajd slik 4: Pragozd Šumik.

Slajd slik 5: Od Šumika do koče na Klopnem vrh.

Slika 3: Opozorilna tabla o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju.

Slajd slik 6: Od Treh Žebljev, mimo Tihega jezero in Pohorskega bataljona, do Osankarice.

﻿Slajd slik 7: Pot do Osankarice.﻿

Slajd slik 8: Črno jezero.

Slajd slik 9: Trije kralji in Partizanska bolnišnica Jesen.

Slajd slik 10: Žigartov vrh in Ruška koča.

Slajd slik 11: Hotel Zarja in Mariborska koča.

Slajd slik 12: Pečke.

Slika 4: Konec RPP - Bistrica ob Dravi.

Slajd slik 13: GPS zapis in grafični profil RPP.

Tek po Slovenski planinski poti od Maribora do Ankarana; 23.08.2014 - 05.09.2014

Slajd slik 1: Zemljevidi, knjiga SPP in dnevnik SPP.

Slika 1: Jaz in zvesta spremljevalka.

1. dan; 23.08.2014; Maribor – Doma na Uršlji gori

Slajd slik 2: Utrinki iz prvega dne na SPP.

2. dan; 24.08.2014; Dom na Uršlji gori – Kocbekov dom na Korošici

Slajd slik 3: Utrinki iz drugega dne na SPP.

3. dan; 25.08.2014; Kocbekov dom na Korošici – Cojzova koča na Kokrskem sedlu

Slajd slik 4: Utrinki iz tretjega dne na SPP.

4. dan, 26.08.2014; Cojzova koča na Kokrskem sedlu – Dom pod Storžičem

Slajd slik 5: Utrinki iz četrtega dne na SPP.

5. dan; 27.08.2014; Dom pod Storžičem - Prešernova koča na Stolu

Slajd slik 6: Utrinki iz petega dne na SPP.

6. dan; 28.08.2014; Prešernova koča na Stolu – Triglavski dom na Kredarici

Slajd slik 7: Čevlji Saucony Xodus 4.0.

Slika 2: Nahrbtnik Salomon Skin pro 10 + 3 set in Ultimade Direction PB Adventure v.2.0. by Peter Bakwin)

Slajd slik 8: Utrinki iz šestega dne na SPP.

7. dan; 29.08.2014; Triglavski dom na Kredarici - Zavetišče pod Špičkom

Slajd slik 9: Utrinki iz sedmega dne na SPP.

8. dan; 30.08.2014; Zavetišče pod Špičkom - Planinski dom pri Krnskih jezerih

Slajd slik 10: Utrinki iz osmega dne na SPP.

9. dan; 31.08.2014; Planinski dom pri Krnskih jezerih – Dom Andreja Žvana – Borisa na Poreznu

Slajd slik 11: Utrinki iz devetega dne na SPP.

10. dan; 01.09.2014; Dom Andreja Žvana – Borisa na Poreznu - Vojsko

Slajd slik 12: Utrinki iz desetega dne na SPP.

11. dan, 02.09.2014; Vojsko – Koča Antona Bavčerja na Čavnu

Slajd slik 13: Utrinki iz enajstega dne na SPP.

﻿12. dan; 03.09.2014; Koča Antona Bavčerja na Čavnu – Pirnatova koča na Javorniku﻿

Slajd slik 14: Utrinki iz dvanajstega dne na SPP.

﻿13. dan; 04.09.2014; Pirnatova koča na Javorniku - Škocjanske jame

Slajd slik 15: Utrinki iz predzadnjega dne na SPP.

14. dan; 05.09.2014; Škocjanske jame - Ankaran

Slajd slik 16: Utrinki iz zadnjega dne na SPP.

Video posnetek: Zadnji žig na Slovenski planinski poti - Ankaran.

Slika 3: V bolnišnici po SPP.

Slajd slik 17: Dnevnik SPP z žigi.

Od prelaza Sleme do vznožja Ojstrice; 20.06.2014

Slika 1: Vrh Smrekovca.

Slajd slik 1: Vrh Velike Raduhe in Laneža.

Slika 2: Prebujanje Ojstrice.

Slajd slik 2: Robanov kot.

Slika 3: GPS poti.

Iz Maribora po Pohorju do Uršlje gore; 30.05.2014

Teorija o skupini Mrzle gore

Ultra tekaški projekt: Tek po slovenskih Karavankah (ang. Ultra Karawanks trail)

Slajd slik 7: Pot do Osankarice.

12. dan; 03.09.2014; Koča Antona Bavčerja na Čavnu – Pirnatova koča na Javorniku

13. dan; 04.09.2014; Pirnatova koča na Javorniku - Škocjanske jame

Slika 1: Zgornja postaja Pohorske vzpenjače.

Slika 6: Duja, njegova žena in moja malenkost.