Blog Archives

Narava / Slovenska planinska pot

29/6/2014

Od prelaza Sleme do vznožja Ojstrice; 20.06.2014

S Heleno sva se tokrat dogovorila, da nadaljujeva s spoznavanje SPP. Prejšnjič sva končala na Uršlji gori. Po pravilih bi se morala spustiti iz Uršlje gore do Slemena ampak sva to pustila za drugič. Dobiva se v Velenju in nadaljujeva v smeri prevala Sleme.

Okrog 20.00 ure sva začela najino potovanje po Smrekovškem pogorju. Na poti sva bila zelo hitra. Na poti se spominjam lanskega prečenja Smrekovškega pogorja. Celi dan je deževalo. Kljub temu je bilo lepo.

Slika 1: Vrh Smrekovca.

Smrekovško pogorje je nastalo kot posledica vulkanizma. Smrekovec ni "ugasli vulkan" ampak le kamnina je vulkanskega izvora. Značilna je kisla prst, ki omogoča rast za ta kraj značilno rastlinstvo in gozdove. To značilnost Smrekovškega pogorja so znali izkoristiti na domu na Smrekovcu in pred kratkim uredili "informacijsko utico" o vulkanizmu. S tem so zagotovo povečali turizem. Pametna naložba.

V dobri uri sva osvojila dom na Smrekovcu. Pri domu želim pozdraviti oskrbnika Fiko vendar izvem, da ni več oskrbnik doma na Smrekovcu. Škoda.

Na poti na vrh Smrekovca začne rahlo deževati. Dežne kaplje naju ne ustavijo ampak povzročijo, da imava kar hitro mokra obuvala. Na vrhu se priprava za noč.

Med potjo do Koče na Travniku osvojiva še vrh Krnesa (1613 n.m.v.) in vrh Komena (1684 n.m.v.). Sledi spust do prelaza Bele peči, mimo planine Vodol in Javorje, kjer zbudiva krave. Kar hitro prispeva do koče na Loki pod Raduho. Okrog 02.00 ure zjutraj osvojiva Veliko Raduho (2062 n.m.v). Na poti do koče na Grohatu osvojiva še vrh Lanež (1925 n.m.v).

Z vrha se spustiva čez Durce. Snega na markirani poti več ni. Pri koči se odločiva kako naprej. Lahko bi nadaljevala s smeri Olševe in delala Koroških 24. Vendar zaradi noči in nepoznavanje poti se odločiva, da se drživa začrtane poti.

Slajd slik 1: Vrh Velike Raduhe in Laneža.

Iz predhodnih izkušenj naju je čakala zelo slabo označena in shojena pot. Lani sem se tukaj izgubil in dobro uro iskal pravilno pot. Prav tako pa je potrebno prečiti dva snežišča, ki bi lahko zaradi bogate zime povzročala težave. Vendar sta snežišča lahko prehodna.

Pot uspešno opraviva. Pred kmetijo Tolstovršnik malo posediva in opazujeva prebujanje Ojstrice. Sledi spust po zelo strmni gozdni poti, kjer opazujeva kako se gozd zaradi žleda igra mikado s padlimi drevesi.

Slika 2: Prebujanje Ojstrice.

Kmalu prispeva v Robanov kot, kjer prečiva cesto in lesen most ter po desni strani Savinje hodiva po malo obiskanem kolovozu.

Kolovoz naju pripelje do asfaltne ceste, ki vodi do turistične kmetije Govc in globoko v Robanov kot. Pred kmetijo malo posediva in opazujeva na eni strani že osvojeno Veliko Raduho na drugi strani pa neosvojeno Ojstrico. Ob 06.00 uri se zaustavima pri koči na Robanovi planini. Tukaj opazujeva nadaljno pot, ki pa je zaradi številnih snežišč trenutno še prenevarna.

Slajd slik 2: Robanov kot.

Vrneva se nazaj do Govca, kjer si privoščiva zaslužen zajtrk in zadovoljna počakava na prevoz. V dobrih 10 urah sva naredila slabih 50 km.

Slika 3: GPS poti.

0 Comments

Narava / Slovenska planinska pot

12/6/2014

0 Comments

Iz Maribora po Pohorju do Uršlje gore; 30.05.2014

Končno se je našel čas za blog (čeprav bi moral zdaj uživati na koncertu Kings of Leon sem bil primoran zaradi okoliščin zadevo preložiti na drugič) in za opis poti, ki sem jo opravil pred 12 dnevi. Kako hitro čas leti.

Vse skupaj se je začelo s povabilom Helene poznana kot hoja iz tekaškega foruma in idejo, da bi skupaj pretekla začetni del Slovenske planinske poti - SPP (od Maribora do Slovenj Gradca in malo naprej). Povabilu sem se z veseljem odzval. Na poti sem izvedel, da je to njeno prvo prečenje Pohorja in si zato vzel v veliko čast, da me je izbrala za "vodnika".

Ob 19.00 uri sva začela hoditi izpod Pohorja, natančneje v Spodnjem Radvanju. Začetne poti ne poznam še tako dobro, zato si vzameva malo več časa za spoznavanje. Kljub temu sva hitro na vrhu zgornje postaje Pohorske vzpenjače, kjer si privoščiva požirek mrzle vode iz pitnika.

Slika 1: Zgornja postaja Pohorske vzpenjače.

Sledi pot do Mariborske koče, kjer Helena s prvim žigom krsti dnevnik SPP. Oba sva mnenja, da bi moral biti prvi žig na samem začetku poti, sam bi pa dodal še žig na vrhu zgornje postaje Pohorske vzpenjače.

Slajd slik 1: Dnevnik SPP. Opazite napako? Tretja in četrta točka sta zamenjani.

V pogovornem tempu prideva do Ruške koče pri Arehu, kjer se zaradi vetra dodatno oblečem, zaradi noči pa si namestiva naglavne svetilke in tako nadaljujeva v smeri Koče na Klopnem vrhu. Spremljala naju je lepa zvezdnata noč. Zaradi predhodnih izkušenj se raje izogneva poti po gozdu in izbereva makedamsko cesto. Blizu Koče na Klopnem vrhu si privoščiva požirek hladne vode iz izvirčka. Osebno mi vsak tak izvirček da energijo in motivacijo za naprej. Pri koči na Klopnem vrhu požigosava dnevnik in že hitiva v smeri Klopnega vrha.

Tukaj se vedno znova vprašam ali ima koča na Klopnem vrhu pravilen predlog. Po mojem bi se morala imenovati koča pod Klopnim vrhom, saj se sama koča nahaja na 1260 m.n.v., sam vrh pa na 1340 n.m.v. Tukaj zgrešiva markirano pot in nadaljujeva po makedamski cesti z oznako PT (Pohorska kolesarska transverzala). Brez skrbi nadaljujeva, saj pot zelo dobro poznam iz časov kolesarjenja po Pohorju. Pri razcepišču cest zavijeva desno, kjer odštevam kilometre zabeležene na tablah ob cesti, ki vodi do koče na Pesku. Slednje so zelo moteč dejavnik. Končno prispeva do koče na Pesku, kjer ugotoviva, da se žig nahaj v koči. Ista zgodba se zgodi pri Ribniški koči. Zakaj se to dogaja, ne vem.

Slika 2: Helana v akciji.

Lastniki (vem, da koča na Pesku ni več planinski objekt) se morajo zavedati, da tudi ponoči ljudje hodijo po Pohorju. Obe koči bi si lahko za vzor vzeli kočo na Klopnem vrhu, ki ima pred samim vhodom prostor namenjen žigu. Takšne koče si zaslužijo, da so del SPP. Ali obstajajo kakšni kriteriji, da se koče uvrsti v SPP, ne vem. Urejenost z žigi bi lahko bil eden od pomembnih kriterijev.

Zaradi hladne noči hitro nadaljujeva. Končno se začne lep del Pohorja. Kot bi mignil, že stojiva na razgledem stolpu Ribniških jezer, kjer si privoščiva kratek postanek. Pred obiskom Ribniškega vrha obiščeva še Ribniško jezero, ki sameva v temi. Pri Ribniški koči si poiščeva zavetrje in se pripraviva za nadaljnjo pot. Kot se spodobi, osvojiva najvišji vrh pohorja in se spustiva proti Grmovškemu domu pod Veliko Kopo. Pravilno imenovanje koče. Nato še osvojiva obe Kopi in opazujeva prebujanje sončnrga vzhoda.

Slika 3: Sončni vzhod.

Pot naju vodi v smeri koče pod Kremžarjevim vrhom. Ponovno pravilno imenovanje koče. Smeh. Na najbolj strmem delu poti naju obsije sonce, kar nama da dodatno energijo.

Slika 4: Jutranje sonce.

Pod Kremžarjevim vrhom opazujeva okoliške hribe s končnim ciljem na Uršlji gori.

Slajd slik 2: Pod Kremžarjevim vrhom in pogled na okolne hribe.

Sledi osvojitev Kremžarjevega vrha in koče pod Kremžarjevim vrhom. Preden se spustiva v dolino še zadnjič pogledava najin končni cilj.

Slika 5: Uršlja gora in Peca.

Po 12 urah prideva v Slovenj Gradec, kjer si poiščeva okrepčilo v obliki kave in sendviča. Naslednji cilj je Poštarski dom pod Plešivcem (Uršlja gora). Tukaj je del poti, ki vodi vzporedno z asfaltno cesto v zelo slabem stanju, k sreči pa predstavlja samo kratek odsek. Poštarski dom osvojiva zelo hitro. Za na vrh izbereva pot imenovano - čez Kozarnico (del SPP). Pot je dokaj zahtevna zaradi same višinske razlike. V slabih 7 kilometrih naredimo približno 900 metrov vzpona. Zaradi tega je ponavadi Uršlja gora oz. Poštarski dom pod Uršljo goro cilj prvega dne osvajanja SPP v enem zamahu.

Slajd slik 3: Na vrhu Uršlje gore.

Preden si privoščiva zasluženo toplo malico v Domu na Uršlji gori, osvojiva še sam vrh Uršlje gore. Od tam opazujeva Kamniško Savinjske Alpe, natančneje Veliko Raduho kot naslednjo pomembno destinacijo.

Odločiva se, da imava za prvič dovolj. V Domu na Uršlji gori po enem letu ponovno srečam najprijaznejši par oz. oskrbnika, ki sem ju srečal na lanskem potovanju po SPP.

Po počitku se naprej spustiva do koče na Naravskih ledinah in nato po poti K24 do vasi Žerjav, kjer zaključiva najino potepanje po SPP.

Slika 6: Duja, njegova žena in moja malenkost.

Slika 7: GPS poti (pot ni izrisana do konca zaradi izpraznjenosti baterije na uri).

Kot zanimivost bom dodal še mnenje o športnih copatih Adidas Kanadia tr 6, ki sem jih uporabil na celotni poti. Po cca. 85 km oz. 18 ur hoje/teka me copati niso niti malo poškodovali v smislu žuljev, otiščancev itd. Robusten podplat mi je omogočal odličen oprijem pri vzponih in tudi pri spustih. Slabost vidim v dveh stvareh. Prva stvar je pomanjkanje Gora-tex membrane, druga stvar pa nastane zaradi moje ozke noge, ki zgornji del copata pri zavezovanju preveč stisne skupaj in povzroči "gubo".

Slika 8: Adidas Kanadia tr 7.

0 Comments

Narava / Slovenska planinska pot

Od prelaza Sleme do vznožja Ojstrice; 20.06.2014

Slika 1: Vrh Smrekovca.

Slajd slik 1: Vrh Velike Raduhe in Laneža.

Slika 2: Prebujanje Ojstrice.

Slajd slik 2: Robanov kot.

Slika 3: GPS poti.

Narava / Slovenska planinska pot

Iz Maribora po Pohorju do Uršlje gore; 30.05.2014

Slika 1: Zgornja postaja Po﻿horske vzpenjače.

Slajd slik 1: Dnevnik SPP. Opazite napako? Tretja in četrta točka sta zamenjani.

Slika 2: Helana v akciji.

Slika 3: Sončni vzhod.

Slika 4: Jutranje sonce.

Slajd slik 2: Pod Kremžarjevim vrhom in pogled na okolne hribe.

Slika 5: Uršlja gora in Peca.

Slajd slik 3: Na vrhu Uršlje gore.

﻿Slika 6: Duja, njegova žena in moja malenkost.﻿

Slika 7: GPS poti (pot ni izrisana do konca zaradi izpraznjenosti baterije na uri).

Slika 8: Adidas Kanadia tr 7.

Arhiv:

Slika 1: Zgornja postaja Pohorske vzpenjače.

Slika 6: Duja, njegova žena in moja malenkost.