Tek po Slovenski planinski poti od Maribora do Ankarana; 23.08.2014 - 05.09.2014
Vse se je začelo nekaj let nazaj, ko sem prvič v življenju šel v gore. To je bilo oktobra leta 2010. Zaljubil sem se v svet gora. S prijateljem sva štartala na planini Blato in prvi dan prespala na Kredarici. Drugi dan sva osvojila Triglav in se spustila na Dolič ter za Debelim vrhom vrnila k planini Blato. Leto za tem sem s prijateljem Jernejem začel pogosteje hoditi v gore. Večinoma v Kamniško Savinjske Alpe (v nadaljevanju KS Alpe). V tem času sem tudi spoznal gorski tek, ki me je popolnoma zasvojil. Prej sem amatersko kolesaril in veliko tekel. V letu 2013 sem se odločil, da bom dopust namenil spoznavanju Slovenske planinske poti (v nadaljevanju SPP).
Slajd slik 1: Zemljevidi, knjiga SPP in dnevnik SPP.
Nakupil sem zemljevide, knjigo Slovenska planinska pot in brez posebnih priprav štartal v Mariboru. Vse kar sem potreboval, sem imel zraven v nahrbtniku. Tehtal je 24 kilogramov, to je več kot 1/3 moje teže. Hodil sem 16 dni (dva dni odmora) in spoznal le del SPP. Kmalu po vrnitvi v Maribor sem na internetu zasledil, da želi Marjan Zupančič preteči SPP v rekordnem času. Takrat sem tudi spoznal, da lahko SPP pretečeš in to v enem zamahu. Pred tem nisem vedel ničesar o ultramaratonih in bil nad dogodkom fasciniran.
Pobrskal sem po internetu in s pomočjo Uroša Feldina naredil naslednjo tabelo:
Slovenska planinska pot, kot prva vezna pot v Alpah, je speljana od Maribora čez morje gora do širjave morja (Ankarana). Označena je s Knafelčevimi markacijami (bela pika, obkrožena z rdečim krogom), ki se jim občasno pridruži številka 1 (Poljanec, Arnejšek, 2012). Dolžina po reliefu znaša 600 km, skupnih vzponov je 45 km in spustov 45 km (vse številke so zaokrožene in prevzete iz Wikipedije). Bojan Jevševar, kot avtor članka Divjaki, ne planinci objavljenega leta 2008 v Planinskem dnevniku je zapisal, da je časovna ločnica med preteči oz. prehoditi SPP dva tedna oz. 14 dni. | Slika 1: Jaz in zvesta spremljevalka. |
In to je bil moj plan za 2014. Preteči SPP v manj kot 14 dneh. K planu se mi je pridružila tudi Helena Fric Križanec, katero sem spoznal lani decembra, ko je 24 ur osvajala Donačko goro. Po določenem času sva skupaj naredila dve turi po začetnem delu SPP in prišla do zaključka, da si oba želiva letos preteči SPP.
Verjamem in vem, da je vsak od tekačev na poti doživel veliko različnih stvari, zato bom tudi jaz poskušal na kratko po dnevih opisati moje potovanje po SPP.
1. dan; 23.08.2014; Maribor – Doma na Uršlji gori
Zbudil sem se naspan, spočit in pripravljen za SPP. Proti pričakovanju. Zvečer sem si vse lepo pripravil tako, da sem se zjutraj samo uredil in oblekel ter se začel v počasnem teku približevati začetni točki SPP. S Heleno sva bila dogovorjena, da se ob 5. uri dobimo v Spodnjem Radvanju, Maribor. Po novem se tukaj tudi nahaja žig, vendar mi je točna lokacija žiga neznanka. Vseeno logična poteza s strani PZS. Mogoče je kdo od vodilnih v PZS prebral moj post o tem, da SPP rabi začetni žig. Točno ob 05:15 smo začeli potovanje po SPP. Pridružil se nama je tudi Zvonko Mezga in naju spremlja do Ruške koče pri Arehu, kjer smo se poslovili. Zvonko je bil edini, ki se nama je pridružil na poti. Žal drugih spremljevalcev nisva imela. Vreme nama je služilo vse do Ribniške koče. Na poti do Mariborske koče smo imeli celo sonce. V Ribniški koči sva si privoščila kratek odmor, naročila sendvič in čaj ter se preoblekla. Po Ribniški koči sva imela vse do vrha Uršlje gore močan dež in veter. Presenetljivo me dež niti malo ni motil in sem brez težav hodil po zelo mokrem terenu. Prvi dan sva tako uspešno zaključila v domu na Uršlji gori. Sledila je večerna rutina. Obešanje mokrih oblačil nad kamin, tlačenje časopisa v čevlje, priprava za naslednji dan, večerja, nega telesa, mazanje nog s smrekovim mazilom z dodatkom kafre, mentola in olj ter seveda spanje. Zase vem, da se v spanju moje telo zelo hitro regenerira.
Dnevni stroški: 25,80 €.
Dnevni stroški: 25,80 €.
Slajd slik 2: Utrinki iz prvega dne na SPP.
2. dan; 24.08.2014; Dom na Uršlji gori – Kocbekov dom na Korošici
V sobi, kjer sva spala, je bilo prijetno toplo, vendar nikakor nisem uspel mirno in trdno zaspati. Po plačilu storitev sva pred šesto uro štartala proti današnjemu cilju, ki se je nahajal v Kamniško-Savinjskih Alpah, in sicer Kocbekov dom na Korošici. Zaradi včerajšnjega močnega deževja, sem imel hitro mokre čevlje, vendar me to niti malo ni motilo. Užival sem v rahlem teku po mehki podlagi, ki je značilno na Smrekovškem pogorju. Pravzaprav je vse do zdaj prevladovala mehka podlaga, kar je blagodejno vplivalo na najina kolena. Pri Andrejevem domu na Slemenu sva morala zbuditi oskrbnico, da sva pridobila željen žig in podpis. Po novem podpis več ni potreben, vendar sva midva vseeno prosila zanj. Na poti do doma na Smrekovcu sva ugotovila, da bi lahko nabrala veliko vrečko gob, saj so rasle kar ob potki. Vendar za to ni bilo časa. Na poti do koče na Loki naju je ponovno dobil dež, ki je trajal vse do vrha Velike Raduhe. Prej sva se zaustavila v koči na Loki in se okrepčala. Za spust sva izbrala zavarovano pot in bila hitro pri koči na Grohatu. Sledil je dolg spust v Robanov kot, kjer naju je pričakala Helenina prijateljica. Katja hvala za ponujeno pomoč. V manj kot 15 minutah sva naredila menjavo in že hitela proti vznožju Ojstrice. Zaradi slabega signala na Kocbekovem domu nisva uspela rezervirati prenočišča, kar je povzročalo dodatno skrb. Prav tako sva bila pozna. Po plezalnem delu sva prišla na Dleskovško planoto in do doma naju je ločila slaba ura hoje. Upal sem, da bom v daljavi zagledal luč, vendar ni bilo iz tega nič. Pomislil sem, da bova moral prenočiti v zimski sobi, ampak se je na koncu izkazalo, da imajo težave z elektriko in signalom. Prijazna oskrbnica nama je pripravila večerjo in topel čaj. Nato je sledila večerna rutina. V sobi je bilo zelo mrzlo. Pokrit sem bil s petimi odejami in se komaj premikal. Spal sem zelo slabo.
Dnevni stroški: 20,20 €.
Dnevni stroški: 20,20 €.
Slajd slik 3: Utrinki iz drugega dne na SPP.
3. dan; 25.08.2014; Kocbekov dom na Korošici – Cojzova koča na Kokrskem sedlu
Z oskrbnico smo bili dogovorjeni, da se dobimo ob okrog 5. ure zjutraj, vendar smo morali zadevo zaradi močnega deževja in vetra prestaviti. Proti Ojstrici sva začela hoditi pred 7. uro. Vreme se nikakor ni hotelo popraviti. Vremenska napoved je bila solidna. Na vrhu naju je pričakal sneg, veter in megla. Razgledov nisva imela, zato sva hitro pobrala žig, se poslikala in nadaljevala pot. Čez Škarje naju je spremljal močan veter, ki pa je k sreči počasi ponehal. S Heleno sva imela že od samega začetka dogovor, da se počakava na prej dogovorjenih mestih. Sam se ocenil kdaj bom šel naprej in kdaj bom hodil s Heleno. Ker sem poznal ta del KS Alp zelo dobro, sem skočil na Planjavo in počakal Heleno na razpotju za Kamniško sedlo. Tukaj sva se prav tako ločila in se dogovorila, da se dobiva v koči. Izredno sem užival v teku do Kamniške koče na Kamniškem sedlu. Od navdušenja sem se pozabil slikati pri koči vendar imam druge slike, ki dokazujejo, da sem bil tam. npr. jabolčni zavitek. V koči sem dal hitro polniti telefon in uro. Hvala oskrbniku. Naročil sem čaj in že prej omenjen zavitek. Kmalu je prišla tudi Helena. Vzela sva si kratek odmor, se pripravila in nadaljevala pot po novi nelogični in neoptimalni trasi SPP. Najprej sva se morala spustiti do Frischaufovega doma na Okrešlju. Tukaj sem med čakanjem Helene ponovno polnil telefon in naročil Cockto. Vreme se je v tem času izboljšalo in pojavilo se je sonce. Sledil je vzpon do Savinjskega sedla in nato spust do Kranjske koče na Ledinah. Nepotrebna postojanka, če delaš SPP v enem zamahu. Tukaj sem se malo igral z daljnogledom in opazoval vrhove. Še posebej Križ in Skuto, ki sta sledila v nadaljevanju SPP. Sledil je vzpon nazaj na izhodiščno pot, ki vodi na Križ. Na začetku je bilo potrebno prečiti snežišče, katerega sva raje preplezala po zgornjem delu. Sledil je vzpon po zavarovani poti, ki je potekala brez posebnosti. Na vrhu nisva bila sama, kar me je presenetilo, saj je bilo do zdaj zelo malo pohodnikov. Sledil je hiter spust in opazovanje ostalih vrhov. Sam sem skočil še na Malo Rinko in počakal Heleno na razpotju na Skuto. Slednja je bila osvojena brez težav. Zaradi lepega vremena in plana, da prespiva na Cojzovi koči na Kokrskem sedlu, sva ostala na vrhu dlje časa. Na poti do koče sem skočil še na Stručko in opazoval Grintovec, ki naju jutri čaka, da ga osvojiva. S Heleno sva bila dogovorjena, da grem naprej in se dobiva pri koči. Med tem časom, ko sem čakal sem nama rezerviral sobo in se pripravil za jutrišnji dan. Na koči sem kupil tudi najnovejši dnevnik SPP, ki ima od zdaj naprej 80 točk in bil šokiran nad slabo izdelavo. Dnevnik, ki vodi pohodnika po SPP ima veliko napako. V 1. delu SPP Od Maribora do Ankarana se je znašla stran iz 2. dela Razširjena SPP, kar je zame velika malomarnost. To pomeni, da je celotna naklada (3500 izvodov) uničena.
Ko že omenjam dnevnik sem skozi celotno SPP uporabljal in zbiral žige v dnevnik iz leta 2014 (prva izdaja). Žal pa nisem uspel pridobiti dnevnika iz leta 1993 do 2001, ko je bila SPP najbolj optimalno speljana za osvajanje v enem zamahu v vsej svoji dosedanji zgodovini. Se toplo priporočam če ga slučajno kdo ima doma in ga ne rabi.
Slajd slik 4: Utrinki iz tretjega dne na SPP.
K 1. delu so dodali sledeče točke:
1. Spodnje Radvanje;
2. Grmovškov dom pod Veliko Kopo ali Koča Planinc;
3. Koča na Travniku;
4. Kugyjev spomenik;
5. Informacijsko središče TNP Dom Trenta in
6. Debeli Rtič.
Dnevni stroški: 34,20 €.
1. Spodnje Radvanje;
2. Grmovškov dom pod Veliko Kopo ali Koča Planinc;
3. Koča na Travniku;
4. Kugyjev spomenik;
5. Informacijsko središče TNP Dom Trenta in
6. Debeli Rtič.
Dnevni stroški: 34,20 €.
4. dan, 26.08.2014; Cojzova koča na Kokrskem sedlu – Dom pod Storžičem
Celo noč ponovno nisem uspel zaspati. Nisem bil utrujen, niti nisem imel bolečin, vendar nikakor nisem uspel trdno zaspati. Ob 05:00 sva se zbudila in se pripravila. Zunaj naju je čakala gosta megla in veter. Vremenska napoved za današnji dan je bila ugodna, vendar se je na koncu izkazala za napačno. Pot na vrh Grintovca je minila brez posebnosti. Iz megle je rosilo, vendar nič drastičnega. Na vrhu pobereva žig in začneva kalvarijo do Jezerske Kočne. Kmalu pod vrhom Grintovca začne deževati, močno pihati, pojavi se tudi sodra. Tukaj bi se morala obrniti in se vrniti nazaj v Cojzovo kočo. To bi bila edina pravilna odločitev. Vendar sva se odločila, da nadaljujeva. Prečiti sva morava snežišče, ki je bilo zaradi dežja dodatno zaledenelo. Brez težav sem ga prehodil. Heleni pa se je na koncu snežišča zaustavilo. Zato sem ji s kamnom pomagal narediti dodatne stopinje, da je uspešno prehodila zadnje korake snežišča. Pot na vrh Kočne je trajala celo večnost. Na vrhu hitro pobereva žig, brez slikanja in pohitiva nazaj na razpotje Češka koča. Tukaj sva bila v zavetrju, vendar popolnoma premočena od dežja. Na poti navzdol, natančneje na tistem delu, kjer je potrebno malo ležečega plezanja, srečava pohodnika, ki se je v takšnem vremenu odpravil na vrh. Groza. Upam, da je varno prišel v dolino. S Heleno se dogovoriva, da se dobiva v koči. Preveč me je zeblo, da bi jo čakal. Med hojo navzdol se večkrat slišiva preko telefona. Za drugič si bom v takih primerih omislil walkie talkie. Uspešno pridem do Češke koče, kjer si naročim pozen zajtrk in čaj ter nestrpno čakam Heleno, da pride iz gore. Čas si kratim z dvema pohodnikoma, ki smo se včeraj bežno srečali. Onadva iz Skute, midva s Heleno pa na Skuto. Povesta, da sta imela podobne težave s snežiščem na poti iz Mlinarskem sedla. Helena je čez nekaj časa uspešno prišla v kočo, kjer sva si potem skupaj privoščila krajši odmor. Sledil je umirjen spust v Zgornje Jezersko, nakup v Mercatorju, rezervacija sobe v domu pod Storžičem in dolg vzpon do Bašeljskega prevala. Na poti nama je delal družbo lep mešanec med lassiem in nemškim ovčarjem. Na prevalu počakam Heleno in skupaj skočiva do Planinskega doma na Kališču, kjer se oskrbnica čudi, da greva po takšnem vremenu na Storžič. Za na pot nama da jabolki. Najlepša hvala. Vzpon na Storžič je potekal brez posebnosti. Na vrhu me pričakajo ovce in veliko iztrebkov. Na klopci v zavetrju počakam Heleno in že hitiva proti domu pod Storžičem. Malo mi je žal, da nisem izbral pot čez Žrelo, ampak glede na to kaj sva preživela v KS Alpah sem se odločil, da greva rajši skozi Škarjev rob. Vreme je bilo še vedno grozno. Megla in rahel dež. Ponovno sva se zmenila, da se dobiva v koči. Celotno pot sem tekel in bil dokaj hitro pri domu. Ker sem vedel, da Helena na poti navzdol ne bo imela težav, sem bil v domu brez skrbi. Sledil je večerni ritual. Po štirih dneh sem končno dočakal tuš. Zelo je prijal. Sledila je večerja plus prekmurska gibanica. V tem času je v kočo prišla tudi Helena in uspešno zaključila današnji dan.
Dnevni stroški: 25,80 €.
Dnevni stroški: 25,80 €.
Slajd slik 5: Utrinki iz četrtega dne na SPP.
5. dan; 27.08.2014; Dom pod Storžičem - Prešernova koča na Stolu
Zaradi močnega deževja sva morala začetek ponovno prestaviti. Začela sva po zajtrku okrog 7. ure. Na Tolsti vrh sva prišla brez posebnosti in hitro nadaljevala proti koči na Kriški gori. Tam sva doživela neprijeten pogovor z oskrbnikom, ki nama ni hotel podpisati dnevnika kljub temu, da sva ga prosila. V opozorilo! Žig za SPP je zunaj na levi strani koče (pod streho). V kočo ni potrebno vstopiti. Jaz že vem, da več ne bom. Vsaj osel naju je spravil v dobro voljo, ki se nama je pridružil v kratkem odmoru pred kočo. V Tržiču naju je čakala Petra, moja edina spremljevalka, ki nama je pripeljala opremo. Slednjo sem ji teden pred začetkom poslal preko pošte. Vreme se je izboljšalo. Celo kratki rokavi so prišli v igro. Sledil je dolg vzpon na kočo na Dobrči. Žal mi je, da nisem med čakanjem skočil na sam vrh Dobrče. Pa kdaj drugič. V koči sem si privoščil Coctko, se pogovarjal z oskrbnikom, pogledal vremensko napoved in bil priča sprejemu novinca k lovcem. Čez nekaj časa je prišla tudi Helena. Skupaj sva nadaljevala začetno pot do koče na Prevalu. Po določenem času sem videl, da pot Heleni ne bo povzročala težav, zato sem se odločil, da sam odtečem naprej. Tekel sem po mehki podlagi in bil dokaj hitro pri koči na Prevalu. Vmes mi je zmanjkalo pijače, zato sem komaj čakal, da si napolnim bidone. S Heleno sva se dogovorila, da se dobiva na vrhu Begunjščice. Med tem časom sem na vrhu užival v jasnem vremenu in delal plan za naprej. Lepo se je videla pot na Stol. Prav tako sem gledal v smeri že prehojene poti in se navduševal nad gorovjem okoli mene. Še vedno nisem uspel preteči grebena Košute, kar mi predstavlja veliko željo. Gledal sem tudi v smeri Julijskih Alp in se spraševal kaj naju čaka tam. Po telefonu pokličem Heleno, ki mi pove, da ima še 15 minut do vrha. Super. Zamenjam baterije v fotoaparatu, se dodatno oblečem, pojem medeno ploščico z arašidi in v zavetrju počakam Heleno. Kmalu skupaj nadaljujeva do Roblekovega doma, kjer opaziva, da planinsko društvo popravlja pot na vrh Begunjščice. Pot bodo utrdili z lesom. Pred Roblekovem domu se nastavljava soncu, opazujeva naravo, pojeva odličen sendvič in spijeva čaj. Sledi ponoven vzpon do razpotja na planinski dom na Zelenici, kjer Heleno ponovno zapustim, saj poznam pot in vem, da ji ne bo povzročala težav ter jo počakam v domu na Zelenici. V domu napolnim telefon, pokličem na Prešernovo kočo na Stolu in rezerviram sobo. Zaradi furjasti na mizi pozabim vrečko z vse dokumenti in denarjem. Le dnevnik SPP vzamem s seboj. Vsaj nekaj. Slednje ugotovim šele na Prešernovi koči, kjer nato v paniki uredim zadevo. Vrečko so na Zelenici našli in jo shranili. Najlepša hvala. Ponjo je drugi dan šla Petra in mi jo pripeljala v Dovje. Naju s Heleno pa je še čakal dolg vzpon na Prešernovo kočo. Ponovno sva se zmenila, da se dobiva v koči, vendar mi je bilo tokrat žal, da nisva skupaj prišla do cilja. Nestrpno sem čakal kdaj bom zagledal Heleno. Skrbelo me je tudi vreme, ki je prihajalo iz smeri Kranja. Tam je že grmelo in bliskalo. K sreči je Helena brez težav prišla do koče, kar me je kljub pozabljeni vrečki zelo osrečilo. V koči je ponovno sledil večerni ritual. Prav tako sva se s Heleno iskreno pogovorila kako bova naprej, kar mi je bilo zelo všeč.
Dnevni stroški: 33,20 €.
Dnevni stroški: 33,20 €.
Slajd slik 6: Utrinki iz petega dne na SPP.
6. dan; 28.08.2014; Prešernova koča na Stolu – Triglavski dom na Kredarici
Zbudila sva se okrog 5. ure in začela okrog pol šeste ure zjutraj. Najprej sva osvojila najvišji vrh Karavank, Stol. Kot sem že napisal, se mi ne zdi pravilno, da vrh Stola ni potrebno osvojiti v tem delu SPP. Pa tako blizu je. V glavnem midva s Heleno sva ga in dočakala lep sončni vzhod. Na vrhu nisva dolgo ostala, saj naju je čakala dolga pot do Mojstrane in naprej. Vreme nama zopet ni bilo naklonjeno. Veter, megla in rahel dež naju je spremljal vse do Rožce. To grebensko pot zelo dobro poznam. Mesec dni pred SPP sem pretekel ti. graničarsko karavansko pot od Tromeje do Stola. Čudovita pot. Poročilo je še v nastajanju. Najhujše vreme naju je spremljajo vse do vrha Golice. V tem času je tudi padla dokončna odločitev s strani Helene, da v Dovju zaključi SPP. Takrat sem imel občutek, da si bo mogoče še premislila, vendar je vztrajala pri svoji odločitvi. Vreme na vrhu Golice je bilo res grozno. Močan veter in dež me je popolnoma ohladil. Komaj sem čakal, da pride Helena. Nadaljevala sva po grebenu navzdol v smeri Rožce. Od Rožce naprej sva se na poti borila z blatom, ki je nastalo zaradi slabega vremena in krav. Sledil je Hruški vrh, ki mi je povzročal kar nekaj težav zaradi pomanjkanja tekočine. Drugič na poti mi je zmanjkalo vode. Na vrhu počakam Heleno in skupaj v miru hodiva počasi do pastirske koče pod Dovško Rožco. Med potjo sva srečala gospoda, ki ima v planu s kolesom prekolesariti Slovenijo po meji. Začel je v Ankaranu. Srečali smo se pod Hruškim vrhom. Kolo si je tako preuredil, da ima zraven vse kar potrebuje. Čudovito potovanje ga še čaka. Upam, da kmalu kaj preberem na to temo. V koči, natančneje pred kočo, si privoščiva pozen zajtrk, čaj, napolniva bidone in opazujeva prebujanje Julijskih Alp iz deževnega jutra. Naredil se je lep sončen dan in omogočil čudovit pogled na Triglav kot naslednjo pomembno točko na SPP. Posloviva se od oskrbnika in zdrviva v smeri Dovja. Pot je zelo dobro označena in ni nobenega strahu, da ne bi našel prave smeri v Dovje. S Heleno se kmalu ločiva in se dogovoriva, da se slišiva preko telefona, če bodo kakšne težave na poti. Celoten spust pretečem v počasnem tempu in sem zato dokaj hitro v Dovju. Tam me čaka Petra s pozabljeno vrečko, opremo, hrano in čevlji. Tukaj bom nekaj napisal o čevljih, ki sem jih uporabljal na celotni SPP. To so bili Saucony Xodus 4.0. Odlični čevlji za takšno pot. Ne morem jih prehvaliti. Veliko časa sem namenil odločitvi, kaj obuti za SPP. Iskal sem tekaške čevlje z vibram podplatom, ki je znan po robustnosti in trpežnosti. Xodusu ima še dve prednosti. Posebni del pri zavezovanju omogoča nogi dodatno stabilnost, zaščita v kopitu čevlja pa ublaži udarce. Še posebej tiste neprijetne ko noga zadane kamen in vas zaboli v palcu oz. nohtu. Veliko šteje tudi to, da sem jih dobil za relativno mali denar. Za en par sem dal 80 €, kar je v primerjavi s Salomon, Inov, La Sportiva itd. zelo poceni. Vendar odločitev, da uporabim Saucony čevelj za celotno SPP ni bila v ceni, ampak v tem, da mi je čevelj res pisan na kožo in mi je omogočal neverjetno hiter ter varen korak.
Slajd slik 7: Čevlji Saucony Xodus 4.0.
V Dovju sem vrgel vse iz nahrbtnika (skozi celotno SPP sem uporablja dva nahrbtnika in sicer Salomon Skin pro 10 + 3 set in Ultimade Direction PB Adventure v.2.0. by Peter Bakwin), temeljito premislil kar potrebujem in kaj ne ter začel sistematsko zlagati nazaj v nahrbtnik.
Slika 2: Nahrbtnik Salomon Skin pro 10 + 3 set in Ultimade Direction PB Adventure v.2.0. by Peter Bakwin)
Nato sem se osvežil, preoblekel, pojedel sendvič in spil Cockto. Med tem časom je v Dovje prišla tudi Helena. Družina ji je šla nasproti, kar ji je dodatno potrdilo odločitev, da bo tukaj končala s SPP. Poslovim se od Helene in njene družine, s Petro pa še malo ostaneva v Dovju. Kmalu se tudi midva posloviva, saj me čaka dolga pot do Aljaževega doma v Vratih. Na poti se še zaustavim v Slovenskem planinskem muzeju, poberem žig in povem kakšno napako so si privoščili v novem dnevniku SPP. Zaposleni so presenečeni, da jih do zdaj ni nihče opozoril in mislim, da so nekaj dni po tem napako tudi javno objavili na spletu. V počasnem teku se počasi približujem domu, kjer si dolijem vodo, se poslikam in se zaženem po Tominškovi poti navzgor. Napredujem zelo hitro. Ustavita me samo dva kozoroga, ki želita po isti poti kot jaz navzdol, jaz pa navzgor. Smešna situacija. Bolj ko se jima umikam, bolj se onadva meni. Na koncu se le dogovorimo in smo že vsak na svoji poti. Odštevam označene jeklenice in kmalu sem pri številki ena. Še malo melišča in snega ter sem že pri domu Valentina Staniča. Poberem žig in se odpravim v smeri Kredarice. Na poti do Kredarice premišljujem, da bi lahko šel še na Triglav, saj imam dovolj časa, vendar se na koncu odločim, da bom imel jutri tako ali tako težak dan ter ne bom pretiraval že prvi dan v Julijskih Alpah. Čeprav bi bilo fino, da bi v enem samem dnevu osvojil Stol in Triglav. Na Kredarici želim rezervirati sobo, kar je bilo skoraj nemogoče zaradi neverjetne gneče. Slovenska policija je menda imela naslednji dan pohod na Triglav. Na koncu sem dobil skupno sobo, katero sem delil s parom. K sreči ni noben dodatno prišel v sobo, čeprav je bilo prostora še za pet ljudi. Kmalu mi je postalo žal, da nisem ostal na koči Valentina Staniča, kjer bi imel mirnejšo noč. Do polnoči so spodaj plesali, peli in se zabavali. Nič nisem imel proti, saj sem hitro zaspal in se zbudil zjutraj pred budilko. Edina posledica, ki mi je ostala od noči je bila ta, da sem si cel naslednji dan pel pesem Čebelar od Lojzeta Slaka. Zvečer sem delno opravil večerni ritual in ga nadaljeval naslednje jutro.
Dnevni stroški: 35,40 €.
Dnevni stroški: 35,40 €.
Slajd slik 8: Utrinki iz šestega dne na SPP.
7. dan; 29.08.2014; Triglavski dom na Kredarici - Zavetišče pod Špičkom
Zbudim se okrog 04:45 in se grem uredit v kopalnico. V kopalnici katastrofa. Rajši ne bom pisal. Umil sem si samo obraz in zobe ter hitro pobegnil iz tega prostora. Stvari sem počasi odnesel iz sobe v jedilnico. Tam sem se začel počasi urejat za prvi resni dan v Julijskih Alpah. Vremenska napoved naj bi bila odlična. Točno takšno sem rabil za Julijske Alpe. Sonce, jasno nebo in brezvetrje. Na čelado si nataknem čelno svetilko in že hitim v smeri Triglava. Na vrhu sem okrog šeste ure, kjer pojem sendvič in dočakam sončni zahod. Na vrhu smo samo trije. Kmalu zapustim vrh in se odpravim proti Plemenicam. To pot sem prvič prehodil zato sem bil zelo pazljiv. Moram priznati, da je pot enkratna in mi ni povzročala nobenih težav. Na začetku Plemenic sem srečal par pohodnikov, ki so se odpravljali na Triglav. V Luknji sem se slekel, saj je postalo zelo toplo. Od Luknje do vrha Bovškega Gamsovca mi je bila pot znana. Od razpotja v smeri Pogačnikovega doma na Kraških podih pa ne. Tukaj se je zame začel popolnoma novi svet. Pri Pogačnikovem domu si napolnim bidone, ker ne vem kako je z vodo na poti do Razorja in naprej. Pametna odločitev, saj vodnih izvirov v tem delu visokogorja nisem našel. Vzpon na Razor mi ni ustrezal. Ne da bi mi povzročal težave, ampak je bil nezanimiv. Ferata je bila najbolj zanimiv detajl, ki me je navdušil na poti na vrh. Poberem žig, poslikam in že hitim v smeri Prisojnika. Spust iz sedla Planja je bil dokaj dolg, vendar sem bil hitro pri vznožju mogočnega Prisojnika. Bolj ko sem gledal v karto, bolj sem bil neodločen po kateri smeri gor in po kateri potem dol. Na vrh sem šel skozi zadnje okno. Pot je bila zanimiva in mi je zelo hitro minila. Na vrhu Prisojnika se ne zadržujem veliko, saj imam v planu osvojiti še Jalovec. Hitro se spustim in naredim napako, ki me je stala Jalovca. Namesto, da bi šel po normalni poti proti Vršiču, sem jaz zavil v sprednje okno in se po feratah spuščal v smeri Vršiča. Tako sem izgubil dragoceni čas, ki bi ga lahko namenil Jalovcu. Jezen, delno utrujen in razočaran sem hodil proti Tičarjevem domu na Vršiču. Poberem žig, kupim sendvič in Cockto ter se v rahlem teku odpravim proti zavetišču pod Špičkom. Med potjo razmišljam ali sem se pravilno odločil. Glede izbire prenočišča sem imel določena pravila, ki sem se jih poskušal držati. Npr. v Tičarjevem domu bi imel lastno sobo, toplo vodo (brez tuša), elektriko in signal. V zavetišču bi pa spal v skupnih ležiščih brez prej omenjenih dodatkov. Mogoče bi imel elektriko. Gledal sem tudi s finančnega vidika, in sicer katero prenočišče mi za isto vsoto denarja ponudi več. Kljub temu sem se odločil za zavetišče pod Špičkom zaradi hitrejšega dostopa do Jalovca. Skrbelo me je tudi vreme, saj nisem vedel kaj me lahko čaka v naslednjih dneh. Po slabih treh urah prisopiham do zavetišča in se pripravim na noč. Elektrika je. Zato dam hitro polniti telefon in uro. Rečem kakšno besedo dve s sostanovalci (ena me je celo prepoznala), opazujem prehojeno pot (Triglav je bil zelo daleč), pojem večerjo, spijem čaj in hitro zavijem v skupno sobo, kjer sem poskušal čimprej zaspati. Vendar mi nikakor ne uspe. Po deseti uri pa sem vedel, da bodo prišli v sobo še ostali in da se bo začelo »žaganje« iz vseh strani. Ker sem vedel, da sta oskrbnici šli spat v dolino, sem si že prej naredil plan, da bom hitro pograbil nekaj odej in vzglavnik ter da bom šel spat dol v jedilnico. To sem perfektno naredil. Jedilnica je bila še prijetno topla. Na tla sem si lepo dal štiri odeje, se z dvema pokril in v miru zaspal.
Dnevni stroški: 29,50 €.
Dnevni stroški: 29,50 €.
Slajd slik 9: Utrinki iz sedmega dne na SPP.
8. dan; 30.08.2014; Zavetišče pod Špičkom - Planinski dom pri Krnskih jezerih
Zjutraj pospravim deke in vzglavnik ter se začnem urejati za Jalovec. Zbudita se tudi sostanovalki, ki se 100 % nista naspali. Vsaj izgledali sta tako. Na glavo si dam čelado s čelno svetilko in pred šesto uro že šibam proti Jalovcu. Kmalu pridem do jeklenic, kjer pospravim palice in se zapodim v skalo. Hitro sem na vrhu. Zanalašč si v zavetišču nisem umil zob saj sem imel to plan narediti na vrhu Jalovca. Na vrhu si umijem zobe in spremljam kako sonce objema Triglav. Sledi hiter spust, prečenje snežišča in že sem na poti v Trento. Med potjo pokličem Zvonetom in mu sporočim zakaj sem bil nedosegljiv ter kakšen je plan. Z Zvonetom sva se slišala prav vsaki dan. In to ne samo enkrat. Dnevno se mu poročal o dogajanju na SPP. On pa meni o vremenu. Za to sem mu zelo hvaležen. Hvala Zvone. Kmalu pritečem do koče pri izviru Soče, kjer mi prijazna oskrbnica dovoli, da se stuširam v privatnem tušu. Najlepša hvala. Kupim sendvič in Cockto ter stečem po asfaltu do vršiške ceste. Nič nisem zavijal na Soško pot. Stečem mimo spomenika dr. Juliusa Kugyja in nadaljujem v smeri Trente. Do središča Trente se nisem spustil, ampak sem pri 50. ovinku zavil levo v smeri Zadnjice. Spomnim se, da sem bil zelo vesel, da sem prišel do tega mesta brez težav. Hoja do Zasavske koče pa mi ni nikakor stekla. Pot mi niti malo ni bila všeč. Pri studencu si dolijem vodo, pomagam nemškemu paru pri nadaljnji poti in zadnjič še malo posedim. Končno pridem do mulatjerskih serpentin, ki me pripeljejo do Zasavske koče na Prehodavcih. Tam se poslikam, poberem žig in si privoščim čokolado Milko, ki jo zobam počasi do koče pri Triglavskih jezerih. Na poti je bilo presenetljivo malo ljudi. Drugače je bilo pri koči. Podobna gneča kot na Kredarici. Hitro poberem žig in že tečem proti Koči pod Bogatinom. Med potjo spoznam, da sem se pred kočo pozabil slikati, kar me razjezi. Na trenutke pomislil, da sem na napačni poti, saj ni nobene označbe za kočo pod Bogatinom, ampak samo označba za dom na Komni. K sreči pride mimo skupina ljudi in mi razloži, da sem na pravi poti in da bo kmalu razpotje, kjer moram zaviti desno. Pot je bila dokaj nezanimiva, saj je vodila med borovci in drevesi. Zanimive so bile le visoke oznake, ki pridejo prav turnim smučarjem pozimi. Pot je dovolila rahel tek, zato kmalu osvojim kočo pod Bogatinom. Tam naročim sendvič, čaj in si dolijem tekočino. Poskušam priklicati v planinski dom pri Krnskih jezerih in Gomiščkovo zavetišču na Krnu, vendar mi nikakor ne uspeva. Zato kljub tveganju, da ne dobim prenočišča nadaljujem proti Krnskim jezerom. Tukaj se začne najlepši del moje poti po SPP. Všeč mi je zgodovinsko ozadje teh krajev. Že koča pod Bogatinom je bila nekdanja bolnišnica. Tista piramida pred kočo je tudi zanimiva. Počasi hodim po mulatjeri in se navdušujem nad vsako porušeno kasarno ter si predstavljam kako je bilo v času 1. svetovne vojne. Po določenem času pridem do razpotja, ki me usmeri desno v smer planinskega doma pri Krnskih jezerih. Tukaj pade napačna odločitev. Namesto, da bi nadaljeval v smeri Gomiščkovega zavetišča na Krnu, sem se namestil kar v planinskem domu pri Krnskih jezerih. Napačna odločitev pa zaradi tega, ker sem imel več kot dovolj časa, da bi prišel do Gomiščkovega zavetišča. Vreme je bilo delno oblačno, vendar vseeno toplo in primerno za nadaljevanje. Kaj pa je tehtnico prevrnilo na napačno odločitev je bil strah pred tem, da bi bila skupna ležišča v Gomiščkovem zavetišču zasedena. Na telefon pa se tudi niso javljali. Sledil je večerni ritual s tušem (ta dan sem se kar dvakrat stuširal). V postelji sem bil že pred osmo uro.
Dnevni stroški: 39,70 €.
Dnevni stroški: 39,70 €.
Slajd slik 10: Utrinki iz osmega dne na SPP.
9. dan; 31.08.2014; Planinski dom pri Krnskih jezerih – Dom Andreja Žvana – Borisa na Poreznu
Zbudil sem se ob 05:00, se oblekel in pred pol šesto uro že bil v smeri Gomiščkovega zavetišča na Krnu. Krnskega jezera si žal zaradi zgodnje ure nisem uspel natančno ogledati. To sem si pustil za drugič. Celo pot sem se počasi vzpenjal brez težav. Med potjo sem ponovno užival v ostankih 1. svetovne vojne in poskušal podoživljati takratne razmere. Pri zavetišču sem bil dokaj hitro. Ugotovil, da bi brez problema dobil prenočišče. Super sem si rekel. Zdaj je kar je. Naročil sem čaj, pobral žig in nadaljeval na vrh Krna. Neobvezno, ampak na vrhu še nisem bil. Po pogovoru z oskrbnikom se odločim za njegovo pot do koče na planini Razor. Tako kot sem že napisal, je bil v osmem dnevu to najlepši del poti kar sem ga pretekel v SPP. Celotno pot do koče Dobrenšca sem pretekel. Med potjo sem občudoval podrte hiše oz. kasarne, se navduševal nad potjo po kateri sem tekel in užival v pogledih na okolne vrhove. Pritečem še do ene koče (ne vem imena), kjer si dolijem vodo in nadaljujem levo v smeri koče na planini Razor. Že od daleč prepoznam kočo na planini Razor in sem presrečen, da mi gre tako dobro. Za pozno popoldan so napovedali spremembo vremena, kar me je zelo skrbelo saj me je čakala še dolga pot. Vrhove pa so že prekrivali oblaki. Hitro poberem žig, se poslikam, spoznam Primoža (ljubitelja SPP) in že hitim v smeri Vogla. Tukaj naredim veliko napako, da ne pogledam koliko imam še vode. Na poti čez Spodnje Bohinjske gore sem moral biti zelo varčen z vodo, kljub dokaj toplemu dnevu. Po osvojenem Voglu je sledila Rodica in dolga grebenska pot čez Spodnje Bohinjske gore, ki mi je glede na okoliščine zelo ugajala. V solidnem času osvojim dom Zorka Jelinčiča na Črni Prsti, kjer si privoščim sendvič, Cockto in jabolko. Končno sem dočakal, da so imeli na koči sadje. Jabolko mi je že par dni hodilo po glavi, vendar ga nikjer niso imeli. Imeli so samo jabolčni zavitek, jabolk pa ne. Sledil je dolg spust do planinskega doma na Petrovem Brdu, kjer sem se po pogovoru s Heleno odločil, da prenočim v domu Andreja Žvana - Borisa na Poreznu. Predhodno sem tudi poklical v dom in rezerviral sobo. Ker sem približno vedel kaj lahko pričakujem od vzpona na Porezen, se nisem preveč obremenjeval kdaj bom na koči. Napovedal sem se do desete ure zvečer. Po opisu je podoben obisku domačega Mariborskega Pohorja, natančneje Zgornje vzpenjače. Pot je minila dokaj hitro. Blato na koncu poti mi je popestrilo hojo in kmalu sem osvojil današnji cilj. Iskreno povedano sem bil zelo ponosen kaj sem naredil v tem dnevu, saj se je z vrha lepo videla celotna pot, ki sem jo opravil. V domu je sledil večerni ritual s tušem. Čudoviti zaključek dneva. Naročil večerjo in čaj. Se nato pripravil za noč in naročil, da bom okrog 05:00 ure zjutraj vstal in se pripravil za nadaljevanje poti.
Dnevni stroški: 30, 20 €.
Dnevni stroški: 30, 20 €.
Slajd slik 11: Utrinki iz devetega dne na SPP.
10. dan; 01.09.2014; Dom Andreja Žvana – Borisa na Poreznu - Vojsko
Kot so napovedali vremenarji, se je vreme ponoči poslabšalo. Menda je tisto noč v Julijskih Alpah zapadlo 25 cm snega. Začelo je deževati in veter se je močno okrepil. Močni sunki vetra so ponoči zadevali dom. Oskrbnica mi je zjutraj povedala, da zaradi vetra celo noč ni nič spala. Vreme je bilo grozno. Prvič sem se zbudil ob 05:00, šel v jedilnico in pogledal skozi okno kjer sem videl, da v takšnem stanju ne bom mogel nadaljevati. Gosta megla, močno deževje, da o vetru sploh ne govorim. Šel sem nazaj v posteljo in se vsako uro zbujal ter šel pogledati stanje vremena. Nič se ni izboljšalo. Ob 07:00 sem se odločil, da se dokončno vstanem in v jedilnici na toplem počakam primerno vreme za današnji začetek. Šele ob pol osmih se je vreme delno izboljšalo. Zato sem se pripravil in okrog pol devete ure začel hoditi. Pred tem pa se moral iti na veliko potrebo. To omenjam zato, ker imajo v samem domu ti. stranišče »čučavec«. Tega že dolgo nisem videl in sem se takoj spomnil na prispevek, ki sem ga prebral na internetu in vam ga toplo priporočam, če želite vedeti kaj več o škodljivosti sedečega iztrebljanja. Na vrhu Porezna je tako močno pihalo in deževalo, da sem komaj prišel na spodnjo jaso. Zaradi mokrega kamenja in korenin ter podrtega drevja je bil spust v dolino dokaj otežen, vendar sem brez orientacijskih težav in poškodb prišel do željenega žiga pri Bolnici Franji. Sledil je spust do glavne ceste in po njej do razpotja, ki me je usmeril proti Ermanovcu. Pot do planinske koče na Ermanovcu je potekala brez posebnosti. Še ena nepotrebna postojanka. Pri koči, ki je zaprta, poberem žig, nahaja se zunaj pred kočo, se poslikam in nekaj malega pojem. Na Primorskem imajo poseben način odpiranja koč. Koče so med tednom zaprte. Po navadi se žigi nahaja pred samo kočo. Sledil je tečen del poti, kjer sem osvojil Bevkov vrh in Sivko. Na poti se ni zgodilo prav nič posebnega. Postal pa sem zelo lačen. Idrija je bila še zelo daleč. Pri žigu Sivka, ki se nahaja pri družini Vodičar, sem prosil za sendvič. Gospa mi je ustregla in me povabila v domačo kuhinjo, kjer so mi ga tudi pripravili. Za to sem jim neizmerno hvaležen. Zaradi slednjega je bila pot do Idrije dosti lažja in hitrejša. Pred Ledinskim Razpotjem dobim končno signal in s tem tudi neodgovorjene klice. Signal je bil celo pot porazen. Uporabljam Simobilove storitve, s katerimi sem v mestu zelo zadovoljen, ampak v gorah pa se ne odnesejo prav dobro. Med njimi je bila tudi neznana telefonska številka, ki je pripadala Urošu Feldinu. Takoj sem vedel kdo je in zakaj me kliče. Vesel sem bil, da je končno nekdo ponudil pomoč in to ob pravem času. Pri gostilni (ne vem imena) zavijem desno v gozd in se celotno pot sprašujem, če sem na pravi poti za Idrijo. Markacije so bile vendar brez št. 1. Pot je potekala konstantno po gozdu. Odlična in primerna za tek navzdol. Enkrat sem prečkal tudi potok, kjer sem si dolil vodo in kmalu po tem sem bil na odprtem, kjer se mi je odprl pogled na Idrijo. Vreme pa se je tudi popravilo, zato sem slekel nepremočljive hlače in jakno ter nadaljeval pot. Sledil je oster ovinek na desno in že sem bil v civilizaciji. Markacije so me lepo počasi vodile v sam center Idrije, kjer sem opravil nakup v Mercatorju, dvignil gotovino in se uredil za nadaljnjo pot. Uroš mi je že prej po telefonu povedal, da je koča na Hleviški planini zaprta. To me niti malo ni skrbelo, saj je bil končni dnevni cilj Vojsko. Začetna gozdna pot se je spremenila v blatno, vendar mi ni povzročala težav. Na Hleviški planini sem bil res hitro. Pri koči srečam par pohodnikov, ki mi povedo, da imajo danes na koči zabavo. Poberem žig in se poslikam ter nadaljujem proti vrhu. Nato je sledil sproščen tek po grebenu in nato po asfaltu vse do Vojskega. Predhodno v gostilni Grošel rezerviram sobo in naročim večerjo. Po dobri uri teka pridem ves presrečen v gostilno. Med tekom sem doživel prelep sončni zahod. Lastnica mi pokaže sobo, kjer se stuširam in pripravim za jutrišnji dan. Sledila je večerja in ležerno gledanje televizorja. Plačam storitev in grem nazaj v sobo, kjer še enkrat pogledam plan za jutri in brez težav zaspim.
Dnevni stroški: 40,80 €
Dnevni stroški: 40,80 €
Slajd slik 12: Utrinki iz desetega dne na SPP.
11. dan, 02.09.2014; Vojsko – Koča Antona Bavčerja na Čavnu
Dan sem začel z izrekom iz filma Outsider: Ustaj Vojsko. Okrog pete ure zjutraj se vstanem in pogledam skozi okno. Seveda kaj drugega kot gosta megla in močan dež. Nasprotje vremenski napovedi. Nič. Uredim se, oblečem in začnem hoditi, vendar po parih metrih začne še močneje deževati, zato se obrnem ter grem nazaj v sobo. Počakam do sedme ure in ne glede na vreme grem na pot. Okrog pol osme ure začnem v gosti megli in v rahlem dežju hoditi proti Golakom. Pot je bila neverjetno tečna. Sam asfalt in makadam. Nič posebnega se ni dogajalo celo pot. Srečeval sem samo gozdarje. Končno sem prišel do konca ceste, kjer sem zavil v gozd. Tukaj pa se je megli in dežju pridružil še močan veter. Enkrat kombinacija za Golake si rečem. K sreči s potjo nisem imel težav. Dokaj hitro osvojim Veliki Golak. Veter pa neverjetno piha. Delno ga zaustavljajo borovci. Preko Srednjega Golaka končno osvojim Mali Golak, kjer na hitro poberem žig, naredim »selfija« in hitim v zavetrje gozda. Pot je bila zelo nevarna v smislu poškodb saj je bilo vse (od skal do korenin) mokro in spolzko. Brez poškodb pridem do Iztokove koče na Golakih in poiščem zavetrje v drvarnici. Koča bi se morala imenovati pod Golaki. Zelo sem si želel, da bi bila koča odprta, da bi se delno posušil, segrel in naročil kaj toplega za popit ter lažje nadaljeval pot. Vendar žal ni bila. Dež, megla in veter pa nista ponehala. Čeprav je bil zelo svetel dan in se mi je nonstop zdelo, da bom zdaj zdaj zagledal sonce. Začelo me je skrbeti kako bom prišel čez greben, ki poteka nad Vipavsko dolino. Naredil sem plan. Ker sem predhodno izvedel, da je koča Antona Bavčerja na Čavnu zaprta sem si rekel, da do tja morem priti in se bom tam odločil kako naprej. O poti do Čavna sploh ne bom izgubljal besed, ker se že dolgo nisem počutil tako »osamljenega« na poti. Pot je v večini časa potekala v gozdu in po makadamski cesti ter zaradi vremenskih zadev ni omogočala teka. Končno osvojim kočo. Tam me pričaka osel in konja. Vsi štirje smo mokri od glave do pet (kopit). Poiščem zavetrje, ki ga najdem v prizidku, ki je v spodnjem delu namenjen kopalnici, v zgornjem delu pa bivaku. Super, si mislim, bom vsaj bivakiral, če drugega ne dobim. V tem prizidku je bil tudi signal, zato sem začel klicati naokoli kje bi lahko prespal. Možnosti so bile, vendar je bila težava v tem, da je bilo predaleč ali pa je bilo zaprto. Na koncu sem imel dve možnosti. Ali nadaljujem v smeri Pirnatove koče na Javorniku ali bivakiram na Čavnu. Ura pa je bila komaj pol dve popoldan. Do Javornika nisem želel iti zaradi nepoznane poti, grebena in vremena. Odločil sem se za bivakiranje. V bivaku si uredim prostor za spanje, opremo, ki je bila povsem mokra obesim in vseeno premišljujem ali naj nadaljujem ali ne. Ko sem se že odločil, da bom nadaljeval dobim povratni klic od oskrbnika koče na Čavnu, ki mi ponudi prenočitev v sami koči. Neverjetna sreča. Pove mi kje se nahaja rezervni ključ in opiše kočo. Dovolil mi je, da si v koči zakurim in pripravim čaj. Super. Hitro poiščem drva in zakurim v dveh prostorih. V kuhinji in v jedilnici. Med tem časom poberem žig. Pravi žig za SPP se nahaja v sami koči, kar je lahko problem, saj je koča med tednom zaprta. Zunaj pred kočo je žig, vendar ni namenjen za SPP. Doma sem potem pogledal v dnevnik Marjana Zupančiča in ugotovil, da imam žig izpred koče, ki je seveda nepravilen. Tudi sam sem prvo ožigosal napačen žig, saj je bila koča zaprta. Potem sem zadevo popravil in uporabil pravilen žig. Isti problem lahko nastane pri koči na Javorniku, na Nanosu in na Slamniku. Kmalu v jedilnici postane prijetno toplo, zato začnem obešati mokre stvari nad kamin. V kuhinji pa je že vrela voda za čaj. Z oskrbnikom Zvonkom sva se dogovorila, da bo proti večeru prišla v kočo tudi njegova partnerica in nato še on. Partnerico sem spoznal, njega pa ne. Hvala gospod Zvonko, da ste mi omogočili prenočišče v koči. Kmalu sem se začel pripravljati za spanec. Sledil je večerni ritual in večerja. Slednja je bila ključnega pomena, saj je prišlo do zastrupitve s hrano. Ponoči me je začelo kuhati. Po občutku sem imel povišano telesno temperaturo. Sledil je obisk stranišča, kjer sem izbruhal vso večerjo. Nato so se pojavile prebavne težave v obliki driske. Po določenem času sem se končno vrnil v sobo, kjer sem zaspal do jutra. Če zdaj pomislim bi bila pravilna odločitev nadaljevanje poti do Javornika. Vendar v tistem trenutku se mi je zdelo edino pravilno, da zaključim dan v koči na Čavnu.
Dnevni stroški: 26,40 €
Dnevni stroški: 26,40 €
Slajd slik 13: Utrinki iz enajstega dne na SPP.
Zjutraj ob 05:00 uri smo bili dogovorjeni, da se dobimo v jedilnici. O večerji in prebavnih težav nisem želel razpravljati. Še enkrat se zahvalim in začnem počasi hoditi proti Predmeji. Vlečem se kot »cota«. Tam kjer bi lahko tekel komaj hodim. Končno pridem do začetka poti Po robu z zanimivo markacijo (na rumeni podlagi je rdeč spiralast krog) in v počasnem tempu napredujem do Sinjega vrha. Tukaj se malo lovim ali naj grem na vrh ali ne. Na koncu ga vseeno osvojim. Vreme je bilo grdo. Oblačno, megleno in rahlo je deževalo. Poberem žig in nadaljujem po grebenu proti Colu. Na začetku še iščem skrivna mesta za odvajanje, na koncu mi je že vseeno in sem odvajal malo stran od poti. Celotno pot do Javornika nisem srečal nobenega pohodnika. WC papir pa mi je vedno bil pri roki. Pot po grebenu mi niti malo ni odgovarjala. Nisem več užival. Vsak korak mi je bil naporen. Čakal sem še samo to, da osvojim vrh Kovko, saj se vedel, da potem sledi še samo dolg spust v dolino. V Colu obiščem trgovino, kjer naredim nakup. Ne pozabim na prepečenec, banane, coca colo itd. Vsem znane zaviralce oz. blažilce drisk. Nič ni pomagalo. Stanje se je samo še slabšalo. Vreme pa tudi. Dež se je okrepil. Komaj sem hodil. Rabil sem vedno več odmorov. Večkrat na uro sem moral odvajati. S težavo sem se privlekel na Pirnatovo koča na Javorniku. K sreči sem se prejšnji dan pogovarjal z oskrbnikom s katerim sva se dogovorila, da bom prišel pogledati kako nastaja oglje v kopah. Zaradi slabega počutja in grdega vremena sem prosil oskrbnika, če lahko prespim v koči saj nisem imel več moči nadaljevati. Prav tako me je začelo tako močno zebsti, da sem rabil kar nekaj časa, da sem se segrel. Oskrbnikova hčerka mi je prišla odpret kočo. Zelo hitro je zakurila v kaminu in mi pripravila čaj. Jaz pa sem si na tleh pred kaminom pripravil posteljo iz odej in zaspal. Okrog osme ure sta me zbudila oskrbnik in njegova žena. Prinesla sta mi prežganko in prepečenec. Žal pa nisem bil pri moči za večerjo. Želel sem si samo spanec. To sta mi tudi omogočila. Zmenili smo se, da se okrog šeste ure zjutraj dobimo in dogovorimo za naprej. Bila je velika možnost, če bi se zjutraj slabo počutil, da bi me peljala v bolnišnico.
Dnevni stroški: 20,20€.
Dnevni stroški: 20,20€.
Slajd slik 14: Utrinki iz dvanajstega dne na SPP.
Spal sem več kot 15 ur. Na uri sem si nastavil alarm, da me je na uro in pol zbujal, da sem dajal na ogenj in s tem ohranjal toploto v jedilnici. Bilo je zelo mrzlo. WC sem obiskal samo enkrat. Premišljeval sem o knjigi Second Brain, ki govori o tem, da se v človeškem telesu nahajajo drugi možgani v obliki prebavil (od ust do zadnjika). Če smo pikolovski lahko rečemo tretji možgani in kako so prebavila pomembna, da človeško telo pravilno funkcionira, saj so izredno oživčena in prekrvavljena. Vprašanje pa je, zakaj jih nekateri uvrščajo med možgane. Dal vam bom dva preprosta primera. Prvi čisto banalni primer je ljubezen. Izraz »metuljčki v trebuhu« so znak spomina prebavil, ki so si zapomnila občutek biti zaljubljen. Tako nas začnejo »preletavati metuljčki« ob osebi v katero smo se zaljubili. To je pozitiven spomin prebavil. Poznamo pa tudi negativni spomin prebavil, in sicer je lep primer obdobje pred izpitom. Takrat vas začne tiščati v trebuhu in nekateri imate podobne težave, kot sem jih jaz imel na SPP. Počutje zjutraj je bilo za malenkost boljše, zato se odločim, da nadaljujem. V črevesju se mi je nonstop nekaj pretakalo in prisotni so bili močni krči. Zato sem vzel en nalgesin forte. Prvič na SPP, da sem vzel nekaj proti bolečinami. Deluje tudi protivnetno. Počasi sem vstal, pospravil posteljo in dal segreti prežganko. Nisem imel apetita. Komaj sem pojedel tisti krožnik juhe. Kot smo se zmenili, je prišla tudi oskrbnikova žena. Poravnal sem storitev, ki mi je bila ponujena, se poslovil in nadaljeval pot. Zunaj me je čakalo megleno in vetrovno vreme. Vendar brez dežja. Takoj, ko sem začel hoditi sem moral iti na blato. Neverjetno. Upal sem, da se bo zaustavilo, pa se ni. Pot do Furlanovega zavetišča pri Abramu je bila neverjetno dolga. Celotno pot bi lahko tekel, vendar so mi prebavne težave pobrale vso moč in energijo. Volja, da dosežem cilj pa je vendarle ostala. Kjer je volja, tam je pot. Vendar se sprašujem ali bi nadaljeval, če bi se mi to zgodilo v Alpah. Zaradi že prej omenjenih težav in trenutne nepazljivosti sledim napačni poti in tako izgubim uro in pol časa. Jezen, žalosten in razočaran hodim počasi nazaj do razpotja in nadaljujem v pravi smeri proti Abramu. Tam si naročim kamilični čaj in ga z užitkom spijem. Sledil je dokaj zanimiv vzpon na Vojkovo kočo na Nanosu. Osvajal sem ga v zelo počasnem ritmu. Na poti na Nanos pokličem Petro in jo prosim, če lahko pride v Senožeče, saj rabim nujno menjavo opreme ter gele. Edino gele sem še lahko zaužil. Vse drugo se mi je upiralo in je šlo takoj iz mene. Spust iz Nanosa je minil dokaj hitro. Uporabil sem zavarovano smer, saj sem želel čimprej priti iz vrha, ker je začelo močno deževati. Dež se je v Razdrtem okrepil in me spremljal vse do Senožeč, kjer sem počakal Petro. Zelo sem bil vesel, ko sem jo zagledal. Čustva so planila na dan. Kljub temu, da me je čakala še dolga pot do Škocjanskih jam, sem si vzel malo več časa in počasi uredil nahrbtnik za zadnji dan. Zunaj je tako ali tako deževalo ter bilo zelo mrzlo. Žal pa je hitro nastopil čas, da sem se moral posloviti, čeprav bi se najraje usedel v avto in se odpeljal stran od te Primorske. Sledil je dolg in zame zelo naporen vzpon na Vremščico. V zdravem stanju bi ga brez problema prehodil oz. pretekel. Zdaj pa sem se moral večkrat zaustaviti. Ne samo zaradi utrujenosti, ampak tudi zaradi driske. Na poti sem zaužil preveč tekočine naenkrat in v trenutku sem moral izbruhati vsebino. V glavnem na Vremščico me je spremljala čista agonija. Za povrh me je dobila še megla, tako da sem videl par metrov pred sabo. Dež pa tudi ni ponehal. K sreči sem imel na liniji neprestano Uroša, ki me je usmerjal vse do konca do Škocjanskih jam. Tisti dan sva se slišala 39 krat. Hvala Urošu. Na vrhu hitro poberem žig, naredim sliko in že hitim po Uroševih navodilih v smeri Škocjanskih jam. Zaradi megle žal nisem izbral prave poti, zato sem moral nadaljevati do koče, ki jo upravlja Univerza v Ljubljani in se šele potem začeti spuščati po cesti v smeri Divače. Nastopila je tudi noč. Skupaj z Urošem sva se odločila, da nadaljujem pot do Divače po magistralni cesti, saj bi bilo zaradi medvedov prenevarno hoditi po gozdu. Magistralna cesta me je dodatno utrujala. Končno sem prečkal avtocesto in prišel do vasi Dolnji Ležeči ter naprej do Gradišča pri Divači. Ampak tukaj še ni bilo konca dneva. Potrebno je bilo najti še prenočišče v Škocjanskih jamah. K sreči sem našel v drugem poskusu. Tokrat sem bil glede rezervacije čisto neorganiziran. Iskreno povedano sem pozabil poklicati, čeprav sem imel veliko časa, ko sem hodil kot zombi po magistralni cesti do Divače. Ampak nisem hodil kot sodobni zombi, ampak kot tisti zombiji iz osemdesetih. Počasni zombiji. Sodobni zombiji so zelo hitri. Poglejte samo film World War Z. Sledil je samo še kratek vzpon do turistične kmetije Pr' Betancih na Betanjah in bil sem na cilju. Glede na pozno uro sem se počutil zelo dobrodošlega. Dobil sem sobo s tušem in udobno posteljo. Preden sem šel spat sem šel v gostilno, kjer sem si naročil večerjo in pijačo ter v prijetni družbi gledal košarko. Najlepša hvala turistična kmetija Pr' Betancih.
Dnevni stroški: 31,20 €.
Dnevni stroški: 31,20 €.
Slajd slik 15: Utrinki iz predzadnjega dne na SPP.
14. dan; 05.09.2014; Škocjanske jame - Ankaran
Zbudil sem se popolnoma utrujen. Tako kot sem se ulegel, sem tudi ostal do jutra. Zvečer nisem imel nobenega rituala. Umil sem si le zobe in zaspal. Preden sem zaspal sem ubil pet komarjev. Sovražim insekt. Še posebej se bojim mravelj in seveda strel v Alpah. Enega sem očitno izpustil, saj me je začel proti jutru napadati. Mogoče me je že prej napadal, ampak nič ne vem, ker sem spal. Večerni ritual sem prestavil na zjutraj. Po tuširanju, ki je trajalo zelo dolgo, sem se pripravil za na pot. Pogled skozi okno je bil zelo prijeten za oko. Jasno vreme. Natakar mi je dal navodila kako čimprej priti do žiga in nadaljevati pot. Vendar to ni bilo lahko. Prebavne težave so bile še vedno prisotne. Bil sem popolnoma brez moči. Okrog pol sedme ure sem začel hoditi. Pol ure sem izgubil, ker se neuspešno iskal žig. Zabaval me je znan youtube posnetek: A gdje je pečat? Na koncu ga najdem in nadaljujem pot do Artviž. Ta del poti mi je bil najtežji. Delno sem ga izbrisal iz spomina, saj se zelo bežno spomnim kje sem hodil. Spomnim se travnika, sadovnjaka in potoka, ki si je na novo naredil strugo kar po gozdni cesti. Bil sem zelo vesel, ko sem prišel do žiga in smerokaza oz. table na kateri je prvič pisalo koliko je še do Ankarana - 13 ur. Prekrasno. Pred seboj pa sem videl že naslednji žig. Antena na Slavnik me je spominjala na gorsko etapo na Tour de France, kjer kolesarji že od daleč vidijo cilj, vendar sami najbolj vedo kako daleč je še do njega. Npr. lep primer je Col du tourmalet ali Mont Ventoux. Po asfaltni cesti sem hodil vse do Markovščine, kjer sem si v gostilni ob cesti naročil mrzlo Cockto in obiskal stranišče. Sledil je rahel vzpon do Skadanščine, kjer sem se psihično pripravil na zadnji težak vzpon na Slavnik. Naredil sem si plan in vsakih 100 mnv imel kratek odmor, kar mi je omogočilo, da sem brez večji težav prišel do Tumove koče na Slavniku, kjer sem užival v pogledu na morje. Končno lepi pogledi. Zelo sem bil vesel, da je bil za mano zadnji tisočak. V dnevnik sem stisnil kar tri žige, ki so bili v skrinji. Vedel sem, da pravilnega ne bom dobil ker je v koči, ki pa je zaprta. Sledil je rahel ampak dolg spust v Presnico, kjer sem pri eni hiši prosil za svežo vodo in jo tudi dobil. Z Urošem sva se slišala malo pred Petrinjem in mi na moje veselje sporoči, da me čaka v Petrinjah in da me bo spremlja vse do Ankarana. Zelo dobra novica. Spoznam Uroša in njegovo punco Anito. Z veseljem spraznim nahrbtnik z nepotrebnimi stvarmi, jih dam v avto, oblečem kratke hlače in kratko majico ter na obraz namestim očala. To je bilo čisto nekaj novega. Kratki rokavi in očala. Uroš mi pripravi aktivno oglje, katerega z veseljem spijem. V njegovem nahrbtniku me je čakala tudi coca cola. Prekrasno. Posloviva se od Anite in že hitiva proti Socerbi. Na pol poti do Socerbe me pokliče Helena, da je za nama in da se nama bo kmalu pridružila na poti. Še ena dobra novica. Vendar ji priporočava, da naj gre na »avto stop« saj je pot zelo slabo označena. Kmalu prispeva do Socerbe, kjer poberem žig in že hodiva po novi poti v smeri Ospa. Helena gre po stari in naju v bližini campa dohiti. Bila je zelo dobrodošla. Sledil je dokaj zoprn vzpon na Tinjan, ki sem ga z težavo premagal. Nadlegovali so nas tudi obadi, ki so nas vztrajno napadali. Na Tinjanu poberem žig in se za trenutek usedem na cesto. Na stranišče sem moral iti v povprečju trikrat na uro. Aktivno oglje ni pomagalo. Še vedno je lilo iz mene. Vreme je bilo enkratno. Sonce, primerna vlažnost in rahel veter. Odličen pogled proti morju. Vendar je utrujenost zaradi prebavnih težav vse to pospravila na stranski tir. Sledil je mučen spust, prvo v Zgornje Škofije in šele nato v Spodnje Škofije, kjer sem se zaustavil v trgovini in si kupil grozdje ter mrzlo vodo. Coca cola mi več ni ugajala, saj sem jo spil več kot liter. Želel sem si le mrzle vode. Grozdje sem komaj zobal, zato sem ga dal Heleni in Urošu, sam pa sem vzel gel ter požirek mrzle vode. Kmalu smo že hodili v smeri Hrvatinov in proti Ankaranu, kjer me je čakala Petra. Žal mi je, da se nisem prej spomnil in dal Aniti Petrino telefonsko številko, saj bi mi lahko prišla nasproti ter mi s tem olajšala zadnje metre SPP. Zato me je počakala pred gostilno Korta kot zadnja postojanka na poti. Pretekel sem do nje in jo močno objel. Čustva so ponovno planila na dan. Nato sem še zadnjič pobral žig in povabil vse na pijačo. Od same evforije sem se pozabil slikati pred gostilno, kjer se nahaja tabla z napisom zadnja kontrolna točka na SPP Ankaran Korta bar. Seveda to zdaj več ne drži, saj se zadnja točka nahaja na Debelem Rtiču. Prav tako nismo naredili nobene skupne slike, česar mi je zelo žal. Glede fotografiranja pa je bilo tako, da sem po prebavnih težavah izgubil vso voljo za fotografiranje. Pred tem sem slikal vsako malenkost. Navduševal sem se nad geografskimi, zgodovinskimi, kulturnimi in drugimi znamenitostmi. Na celotni SPP sem naredil okrog 4000 fotografij, zadnje tri dni pa manj kot 80.
Dnevni stroški: 10,40 €.
Dnevni stroški: 10,40 €.
Slajd slik 16: Utrinki iz zadnjega dne na SPP.
Video posnetek: Zadnji žig na Slovenski planinski poti - Ankaran.
SPP sem premagal v 13 dneh, 13 urah in 48 minutah. Čeprav sem bil na robu odstopa, mi je uspelo stisniti zobe in priti do konca. Prebavne težave so mi pobrale vso energijo in moč. Drugih težav na poti nisem imel. Žulje sem dobil že prvi dan, vendar sem jih dnevno negoval tako, da so se nekateri med potjo celo zacelili. Glede na vreme (dve tretjini poti sem imel slabo vreme) in konstantno vlago oz. mokroto v čevljih sem presenečen, da nisem imel večjih težav z žulji. Delno za to so krivi tudi čevlji Saucony Xodusu, saj sem opazil, da se zelo hitro sušijo, kar je zelo pomembno pri tako dolgi poti. Čeprav bi moral poskusiti Saucony čevlje z goratex membrano, da bi videl kako bi se slednji znašli v mokrem okolju, kot je bila letošnja SPP. Velika zahvala gre zato čevljem Saucony, ki so me varno pripeljale na cilj. Po moji oceni so to najprimernejši čevlji za SPP. Po izračunih bi lahko bil dan ali dva prej v cilju, vendar so to samo kalkulacije v katere lahko vključim veliko dejavnikov. Ponosen sem, da sem sploh prišel do konca. V primerjavi z ostalimi, ki so pretekli to pot, sem se jaz moral spopasti z drugim težavami in jih reševati na svoj način. Zaradi tega, ker ne poznam veliko ljudi in sem čisto nov v tem, sem si moral sam organizirati celotno SPP. Mogoče izgleda kot da se nisem pripravljal na to, ampak sem se. Vedel sem, da mi pot do Julijskih Alp in naprej ne bo povzročala težav. Fizično in psihično sem bil dovolj pripravljen. Skrbela me je samo Primorska. K sreči sem spoznal Uroša, kar je bilo nujno potrebno, da sem uspešno premagal SPP. Uroš, iskreno se ti zahvaljujem za pomoč v najhujšem delu moje poti. Tvoji nasveti in navodila so mi omogočili, da sem uspešno prišel na cilj. Prav tako se zahvaljujem Zvonetu, s katerim sem bil večkrat dnevno na telefonu in mu poročal stanje. Hvala Zvone za prijateljstvo. Hvala Heleni za veliko stvari. Za družbo od Maribora do Julijskih Alp, za pogovore po telefonu, za informacije, za spremstvo v zadnjih najtežjih kilometrih in za prijateljstvo. Hvala Petri za nesebično pomoč, za prevožene kilometre, za preskrbljene ure, za razumevanje, za sočustvovanje in za ljubezen.
Kot zanimivost bom dodal še ta podatek, ki govori o tem, da sem drugi najmlajši, ki je uspešno pretekel SPP. Po izračunih je bil Marko Dovjak, ki si je prvi postavil izziv preteči SPP v enem kosu, leta 1983 star 27 let. Jaz pa sem zdaj star 28 let. Še en podatek, ki mi bo ostal za vedno v spominu. Vendar je imel Marko Dovjak dosti težjo pot kot sem jo imel jaz saj je bila speljana z ovinkom skozi Postojno in Pivko.
Na koncu lahko rečem, da imam v bližnji prihodnosti namen ponoviti SPP, vendar še ne vem kdaj. SPP se mi ni niti malo zamerila. Pot je čudovita in enkratna. Veliko mi je dala in malo vzela. 5 kilogramov. SPP mi je omogočila, da sem staro znanje o Sloveniji dogradil in pridobil novo znanje, kar mi veliko pomeni. Prav tako mislim, da sem osebno zrasel in da bom na podlagi teh izkušenj težave ter ovire, ki me čakajo v življenju lažje premagoval. Zavedam se, da je v življenju potrebna in dobrodošla vsaka pomoč, ki ti je ponujena. To se je lepo izkazalo na sami poti. Z odprtimi rokami sem sprejel vsako ponujeno pomoč. | Slika 3: V bolnišnici po SPP. |
Zaradi suma na salmonelo sem šel na urgenco. Dobil sem infuzijo, vzeli so mi kri (imel sem povišan CRP (131) - to je znak za vnetje) in oddal sem vzorec blata. Prebavne težave sem imel vsega skupaj sedem dni. Preventivno sem šel še enkrat preveriti kri in je zdaj vse brez posebnosti. Vzorec blata pa je bil negativen na bakterije in viruse.