Velika planina; 13.04.2014
Aprilsko muhasto vreme mi je prejšnji teden povzročalo veliko nejevolje in preprečilo obisk visokogorja. Zato sem se potikal po znanih poteh Pohorja, Boča, Donačke gore in Kozjaka. V nedeljo pa sem se kljub dokaj slabi vremenski napovedi odločil, da grem na Veliko Planino. Odločitev je bila pravilna.
Avtocesta je bila dokaj prazna. Se sreča, da nisem planiral obiska Karavank ali Julijskih Alp saj je bil Trojanski predor zaprt. Vožnja po Tuhinjski dolini do Kamniške Bistrice je minila kot bi mignil. Avto sem parkiral na parkirišču od Calcita in začel pohod.
Asfaltirana cesta se je hitro prelevila v makadamsko in kmalu ugotovim, da hodim po romarski pot, ki romarje vodi na Sveti Primož. Pri odcepu Apnena dolina zavijem levo v smeri Pasja peč. Končno sam. Gozdna pot postaja vedno lepša. Pojavi se strmina in serpentine. Že hodim po Pasji peči od koder opazujem današnji skromni cilj.
Slika 1: Cilj in grebenska pot nazaj.
Pot me pripelje na Malo Planino, ki jo zaradi dežja hitro prehodim. Na Veliki Planini si poiščem zatočišče pred dežjem, se dodatno oblečem in začnem z raziskovanjem Velike planine. Vzamem si čas in slikam značilne stanove, lilasta pobočja nastala zaradi žafranov in seveda gore.
Slajd slik 1: Značilnosti Velike planine.
Povzpnem se na Gradišče, najvišji vrh Velike planine in poslikam znane vrhove Kamniško Savinjskih Alp.
Slika 2: Vrh Gradišče z "hudičevo" nadmorsko višino 1666 metrov.
Sonce prebije oblake in se zmagovito pojavi na nebu.
Slika 3: Zmagovito sonce.
Po več urnem kroženju po Veliki planini se odpravim domov. Za sestop izberem pot po grebenu.
Slika 4: Grebenska pot po Veliki planini.
Slika 5: Del Kamniško Savinjski Alp - Velika Raduha, Dleskovec, Veliki Vrh, Ojstrica, Planjava (od desne proti levi).
Slika 6: Srečno do naslednjič.
Spust opravim dokaj hitro. Vmes se zaustavim in zavijem na planino Kisovec, ki je z avtomobilom najdostopnejši del Velike Planine. Parkirišče sameva. K sreči. Po šestih urah sem pri avtomobilu ter na poti nazaj v civilizacijo.