Tek po Ruški planinski poti; 27.09.2014
Doma sem pod čudovitim Pohorjem. Na vrh Pohorja me vodijo različne poti. Najraje grem mimo kmetije Kordika (ni Kordek, kot običajno govorimo) v smeri Zgornje postaje Pohorske vzpenjače in dlje. Sem pa občasno jezen, da nimamo kaj višjega (nad 2000 m.n.v.) saj bi si s tem zelo olajšal oz. otežil treninge vendar se tolažim, da bi lahko bilo še slabše. Npr. Pomurska regija. Lahko pa bi bilo tudi dosti dosti boljše kot sta npr. Gorenjska in Koroška regija.
V času osvajanja Slovenske planinske poti sem v okolici Mariborske koče dokončno dojel kaj pomeni črka »R« ob Knafeljčevi markaciji. Spomnim se, da sva že s Heleno poskušala rešiti to uganko vendar nisva bila uspešna. Velika črka »R« označuje Ruško planinsko pot (v nadaljevanju RPP). Takrat sem si v svojo beležko, v katero si zapisujem plane za prihodnost, zapisal RPP in si zadal cilj, da jo bom v bližnji prihodnosti pretekel. Kot po navadi sem se tudi za RPP predhodno temeljito pripravil v smislu pridobivanja informacij iz različnih virov. Žal sem kmalu ugotovil, da RPP ni tako popularna in promovirana kot druge planinske poti. | Slika 1: Markacija za RPP. |
Edine pametne informacije sem našel na spletni strani od občine Ruše in od portala Maribor Pohorje, kjer sem dobil le okvirne informacije, in sicer o tem kje RPP poteka, njene značilnosti in kje se nahajajo kontrolne točke.
Spoznal sem tudi, kar je značilno za večino planinskih poti v Sloveniji, da bom potreboval dnevnik v katerega bom zbiral žige. Dnevnik sem šel za trening iskat na Ruško kočo (smer Spodnja postaja Pohorske vzpenjače – Kmetija Kordak – Glažuta – Ruška koča in nazaj v dolino mimo Mariborske koče in Zgornje postaje Pohorske vzpenjače) in ugotovil, da ima RPP zelo pregleden, vizualno atraktiven in sistematsko urejen dnevnik. Še posebej mi je všeč roza barva dnevnika.
Slajd slik 1: Ožigosan dnevnik SPP.
RPP je bila odprta 1. septembra leta 1996, ob 95. obletnici Planinskega društva Ruše. Povezuje zanimive točke osrednjega dela Pohorja in ima deset kontrolnih točk: Ruše (bife Oniks), slap Šumik, Klopni vrh, Osankarica, Trije kralji, Žigartov vrh, Ruška koča, Planinski dom Zarja, Mariborska koča in Lovski dom Pečke. Leta 2012 jo je gorska rečica Lobnica, ki teče po soteski Lobnice, za nekaj časa zaprla RPP saj so bili zaradi visokega vodostaja podrti vsi mostovi, ki so vodili do slapa Šumik. Zaradi zelo napornega tedna še v petek zvečer nisem vedel kam naj grem. V glavi sem imel dilemo ali naj grem končno teči po težko pričakovani Košuti ali naj ostanem doma in grem osvajat RPP. | Slika 2: Spomenik - 80 let PD Ruše. |
Ker sem se odločil za RPP sem si v soboto privoščil dolg spanec in začel okrog 11 ure osvajat RPP.
V Bistrici ob Dravi se začel v zmernem tempu teči v smeri Ruš mimo Bezene. V Ruše sem pritekel ravno v času začetka 10. kolesarskega vzpona na Areh iz Ruš. Takrat sem si mislil, da je organizirana druga prireditev, ki jo poznam, in sicer kolesarko tekaški vzpon na Klopni vrh. Markacija me je usmerila v desno in kmalu sem prišel do bifeja »Oniks«, kjer sem točno ob 11:00 uri krstil dnevnik s posebno velikim žigom namenjenim za RPP. Nadaljeval sem s tekom ob cesti kjer me je smerokaz usmeri levo v sotesko Lobnice s krajem Smolnik.
Do sem je bila pot zelo slabo markirana. Čeprav markacije niso nujno potrebne saj če lepo slediš cesti prideš kmalu do prej omenjenega smerokaza. Sledila je zelo dobro označena pot s številnimi smernimi tablami in markacijami. Od tukaj naprej pa vse do Malega in Velikega Šumika me je na levi strani ceste spremljala že prej omenjena Lobnica, na kateri je v preteklosti potekala najdaljša vodna drža v Sloveniji – Lobniška riža. Njeno žuborenje je bilo zelo glasno. Z aplikacijo Sound Meter sem izmeril glasnost okrog 90 db. Sledilo je še eno razpotje kjer se je po 10 km asfalt končal in prešel v makadam. Nato sem tekel mimo dveh žag (Švajgerjeve in Marinčeve) in kmalu zavil desno v gozd. Pravzaprav sem zavil v pragozd. | Slajd slik 2: Informativna tabla na RPP. |
Slajd slik 3: Od Ruš do slapa Šumik.
Sledil je zelo zanimiv in poučen del poti. Prav tako pa zelo nevaren. Na začetku sem hodil po Holcarski poti na kateri sem opazoval kako mah (epifit) obdaja drevje iz vseh strani. V osnovni šoli so nas učili, da mah raste samo na severni strani kar pa vedno ne drži. Mah na deblih je nezanesljiv za orientiranje, saj mah raste bujneje na vlažni strani debla, ki pa ni vedno na severu. Poleg tega pa je pogosto težko določiti, na kateri strani debla je mahu več (Gozd in gozdarstvo, 2014). Sledilo je prečenje najdaljšega mostu na slovenskih planinskih poteh (dolgega 14,5 m) in obhod majhnega slapa s pomočjo jeklenice. Rahel tek me je kmalu pripeljal do Malega Šumika kjer sem ponovno prečil most in se rahlo vzpel do potoka Verna (slap Verna) in do Velikega Šumika. Žig za drugo kontrolno točko RPP – slap Šumik se nahaja v Ruški koči in v koči Šumik. Podobna zgodba je z žigom za šesto kontrolno točko RPP - Žigartov vrh. Vzrok zakaj se oba žiga nahajata v varnem zavetju Ruške koče je zaradi nepridipravov, ki so žige kradli in s tem onemogočali ožigosanje dnevnikov. Nato je sledil vzpon po jeklenici do potke, ki mi je omogočila rahel tek do razpotja (levo Areh, desno koča na Klopnem vrhu) poznanega kot Bajgot.
Slajd slik 4: Pragozd Šumik.
Pot do koče na Klopnem vrhu je potekala brez posebnosti. Prvotni tek po makadamski cesti se je spremenil v gozdno stezico, ki se je rahlo začela spuščala vse do makadama. Ta me je potem pripeljal do koče na Klopnem vrhu. Pri koči sem si dolil svežo vodo iz vodnega izvira, ki se na novo izliva v »lesen kanu«. Na celotni RPP vam ni treba skrbeti, da vam bom zmanjakalo tekočine saj za to poskrbijo številni vodni izviri. V koči pridobim žig, prosim za podpis in sem pripravim za nadaljevanje v smeri Osankarice. Ta del poti mi je bil nepoznan zato sem imel v roki konstantno zemljevid Pohorje v merilu 1:50 000. Slednji mi je prišel zelo prav. Na začetku sem se moral vrniti na pot, ki me je vodila v smeri Šumika. Čez nekaj časa pa sem moral zaviti desno proti Osankarici, kot naslednji kontrolni točki.
Slajd slik 5: Od Šumika do koče na Klopnem vrh.
Ta del poti je zaradi motoristov »krosarjev« popolnoma uničena. Tam kjer je bila včasih lepa gozdna potka je zdaj nastala motoristična proga z uničeno prstjo. Da o raztrganih koreninah ne govorim. V tistem času na poti nisem srečal nobenega motorista. Vendar sem se pripravil in si pred kratkim v telefon shranil telefonsko številko (080 1200) kamor lahko kršitev prijaviš.
Slika 3: Opozorilna tabla o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju.
Statistično gledano število prijavljenih kršitev narašča. Leta 2004 je bilo prijavljenih 182 kršitev, leta 2012 pa za trikrat več in sicer 540 prijavljenih kršitev (Sladič, 2013). Sprašujem pa se kako lahko takšna prijava sploh pomaga. Ste se kdaj vprašali kaj bi povedali ob prijavi? Poveš lahko samo svojo lokacijo več pa ne moreš saj se motoristi tako hitro peljejo mimo tebe, da si lahko zapomniš samo barvo čelade. Zadeva bi se mogoče spremenila če bi imeli registracijsko tablico (do zdaj je nisem na nobene »kros« motorju zasledil) po kateri bi bili motoristi prepoznavni in na podlagi tega tudi lažje kaznovani. Ampak kaj pomaga kazen, ki je za takšen prekršek prenizka, če je problem v glavah. Potrebno je spremeniti miselnost motoristov saj dokler ne bodo dojeli, da z vožnjo v naravnem okolju delajo ogromno škodo se v tej naši ljubi Sloveniji ne bo nič spremenilo. Zakaj se v Sloveniji nič ne spremeni ne vem. Mogoče zato, ker delamo prepočasi. Zakon o prepovedi vožnje z vozili na motorni pogon v naravnem okolju iz leta 1995 (zdaj je neveljaven) je šele po devetih letih doživel spremembo. Vendar ne drastične. Nova zakonodaja iz leta 2014 na kratko govori, da se je v naravnem okolju prepovedano voziti z vozili na motorni ali drug lasten pogon vozila, ki omogočajo gibanje, hitrejše od hoje pešca.
Namesto, da bi se zgledovali po drugih država (v Avstriji so z novimi zakoni drastično zmanjšali populacijo motoristov v naravi), kjer so dotični problem zdavnaj zmanjšali se v Sloveniji trudimo odkriti toplo vodo.
Dovolj o tem. Na poti do Treh žebljev sem obiskal Tiho jezero ali v ljudski govorici »Falski tajht« (predvidevam, da »tajht« izvira iz nemške besede »teich«, ki pomeni ribnik). Mimogrede ali mogoče kdo ve zakaj ime Trije žeblji. Mogoče zato, ker je tukaj razpotje treh poti, in sicer za Osankarico, Pesek in Klopni vrh. Sledil je kratek vzpon na Jodlov vrh, kjer sem opazil, da bi pot potrebovala delo markacistov saj so markacije stare in potrebujejo obnovo. Sledil je oster ovinek v desno in kmalu sem se znašel na taborišču Pohorskega bataljona z zelo zanimivo zgodovino. Z velikim zanimanjem sem hodil po prizorišču poslednjega boja Pohorskega bataljona in se navduševal nad izvirnim spomenikom, ki ga sestavljajo osrednja granitna plošča z bronastima plastikama dveh borcev, 16 večjih granitnih plošč, ki ponazarjajo zemljanke, in 32 manjših granitnih kvadrov, ki označujejo bojni položaj borcev okoli taborišča. Zanimiva je bila tudi vojaška taktika, ki je bila izvedena s strani sovražne nemške vojske.
Slajd slik 6: Od Treh Žebljev, mimo Tihega jezero in Pohorskega bataljona, do Osankarice.
Kot smo že pri granitu vam lahko kot zanimivost povem, da so nas v osnovnih šolah narobe naučili o poimenovanju »granitnih kock«. Slednje niso grajene iz granita ampak iz tonalita (natančneje iz granodiorita). Tonalit je na Pohorju najbolj razširjena in znana magmatska kamnina. V preteklosti so ga imenovali pohorski granit. Zato bi se morale »granitne kocke« po pravem imenovati »granodioritne kocke«.
Po »zaužitju« velike mere svežega znanja sem s RPP nadaljeval in kmalu opazil, so se na poti do doma na Osankarici, Knafelčevim markacijam pridružile markacije v obliki rdeče (peterokrake) zvezde. Lepa popestritev na še lepši gozdni stezici s prijetno mehko podlago, ki je omogočala ležeren tek vse do doma. Občasno sem na poti zasledil poleg Knafelčeve markacije številko 1. Na podlagi tega sem predvideval, da je včasih na tem delu potekala Slovenska planinska pot. Sledila je zanimiva, leta 2012 na novo narejena, lesena pot, ki me pripelje točno do Črnega jezera. Niti enkrat mi ni bilo potrebno stopiti na zemljo. | Pot do Osankarice.Slajd slik 7: |
Slajd slik 8: Črno jezero. | Spominjala me je na leseno pot, ki je značilna za Lovrenška jezera. Na internetu sem zasledil, da je leta 2012 potekala menjava brunčanih poti zaradi dotrajanosti na območju Lovrenških jezer, Ribniškega jezera in Črnega jezera. Črno jezero sem na hitro poslikal in nadaljeval v smeri Treh Kraljev. Na poti sem se spraševal kaj pomeni oznaka P.P.5., ki sem jo večkrat videl na poti do Ribniške koče (tam sta oznaki P.P.2 in P.P.4) vendar do danes nisem dajal temu večje pozornosti. Doma sem ugotovil, da ima športni center Rogla za svoje goste pripravljene pohodne krožne poti s prej omenjeno kratico. Skupna dolžina vseh devetih pohodnih poti je 130 km in je že zapisana v moji beležki za prihodnje ture. Pri Treh Kraljih natančneje pri penzionu »Jakec« prosim za žig RPP vendar ga žal nimajo. Pogrešajo ga že nekaj časa kar sem tudi posredoval PD Ruše. |
Namesto tega mi natakarica, da žig od Velikega vrha katerega žal nisem obiskal. Bom ga drugič. Prvič pojem nekaj konkretnega, in sicer banano ter »ameriški sendvič« narejen iz žemljice oz. razpočnica namazan z domačo marmelado in arašidovim maslom. Sledil je rahel 1,5 km dolg spust po asfaltni cesti, kjer sem nato zavil levo v smeri Ruške koče. Kmalu sem prispel do table, ki je prikazovala pomnike partizanskih sanitet (tj. zdravstvena služba, zlasti v vojski) na Pohorju. Ena od teh sanitet je tudi partizanska bolnišnica Jesen, ki sem jo na poti tudi obiskal. Letos oktobra bo praznovala 70. letnico začetka zgradnje. Pričakoval sem, da bom pri bolnišnici srečal delavce, ki bodo obnavljali bolnišnico vendar je slednja samevala v gozdu.
Slajd slik 9: Trije kralji in Partizanska bolnišnica Jesen.
Pot sem nadaljeval rajši po makadamski poti saj sem tako hitreje napredoval in kmalu prišel do razpotja, ki me je usmeril desno v gozd. Preko Peršetovega vrha sem prišel do najvišje točke današnje ture, in sicer na Žigartov vrh, ki leži na 1346 m.n.v. Opazovalni stolp na vrhu ima že konkretne razpoke in je potreben nujen obnove. Postavljen je bil za potrebe zemljemerstva oz. geodezije (tj. veda o obliki zemlje in njenih razsežnostih). Že prej sem omenil, da se žig za Žigartov vrh nahaja v Ruški koči kot naslednja pomembna kontrolna točka na RPP. Ironično je to, da prav Žigartov vrh nima žiga saj ima v sami besedni zvezi Žigartov vrh besedo žig. Tukaj se je vreme delno poslabšalo. Pojavila se je rahla megla. Vendar nič drastičnega. Celoten dan je bil dokaj oblačen. Sonce se je pokazalo samo na poti do Osankarice. V Ruški koči sem tako pridobil tri žige, in sicer za kontrolno točko 2 - Slap Šumik, kontrolno točko 6 - Žigartov vrh in kontrolno točko 7 – Ruška koča.
Slajd slik 10: Žigartov vrh in Ruška koča.
Sledil je rahel spust do hotela Zarja kot naslednjo kontrolno točko. Do tja me je vodila odlično označena pot s posebej narejenimi tablami. Hotel Zarja se nahaja v idiličnem okolju Pohorja in me je z njegovo atraktivno podobo pozitivno presenetil. Kmalu po hotelu Zarja sem osvojil Mariborsko kočo, kjer sem imel namen obiskati slap Skalca oz. Framski slap vendar sem si ga zaradi pozne ure pustil za drugič. Pri Mariborski koči sem na hitro ožigosal dnevnik, pojedel frutabelo, iz nahrbtnika vzel zemljevid in nadaljeval nazaj v smeri Ruške koče.
Slajd slik 11: Hotel Zarja in Mariborska koča.
Pri bukvi, znanem razpotju, sem prvič zavil naravnost v smeri Pečk. Počasi se je že delala noč zato sem pohitel in hitro prišel do zadnje kontrolne točke, ki se nahaja v lovskem domu na Pečkah. Ta del poti je tudi poškodovan zaradi motoristov. Pri Pečkah sem ožigosal dnevnik, kot vedno prosil za podpis in naročil zasluženo Cockto. Slednjo sem v dveh požirkih spil, si namestil čelno svetilko in že tekel v smeri Log – Bistrica. Vzel sem si čas in v počasnem tempu tekel proti cilju. V Logu sem ob cestni osvetljavi opazoval hiše, se pogovarjal po telefonu in na veliko hvalil RPP.
Slajd slik 12: Pečke.
RPP ni časovno omejena vendar portal Maribor Pohorje navaja, da za celotno pot rabiš dva dni oz. 16 ur. Na zadnji strani dnevnika RPP je zemljevid celotne RPP kjer lahko razberemo okvirno časovno trajanje poti, ki znaša 14 ur in 40 minut. Jaz sem za celotno pot potreboval 9 ur in 2 minutah ter tako uspešno končal RPP v Bistrici ob Dravi. Zavedati se je potrebno, da je še veliko rezerve v izboljšanju časa. RPP je zelo zanimiva in atraktivna krožna pot, ki mi je v prelepem Pohorskem ambientu ponudila številne zgodovinske, geografske in druge značilnosti. Vsako informacijsko tablo sem z veseljem prebral in se že veselil naslednje. Zelo spoštujem in cenim če se planinsko društvo odloči za takšen način poučevanja in promoviranja planinske poti. Seveda je nujno potrebna predhodna priprava, da veš kaj ti planinska pot ponuja in kje si lahko ponujeno zadevo ogledaš. Da se odločim, da bom pretekel kakšno planinsko pot me mora slednja predhodno navdušiti s svojimi značilnostmi. | Slika 4: Konec RPP - Bistrica ob Dravi. |
RPP spada med njimi saj me je popolnoma prevzela. Sem pa negativno presenečen, da je tako malo obiskana s strani tekačev saj do zdaj nisem nikjer zasledil, da bi jo kdo pretekel v enem kosu. Sem pa vesel, da se nahaja v podravski regiji, saj jo bom tako lahko v bližnji prihodnosti še večkrat obiskal.
RPP je dolga cca. 63 km. Skupnih vzponov je cca. 1,97 km in spustov cca. 1,92 km. Vse meritve so bile narejen s športno uro Suunto Ambit 2. Zaradi osebne želje po spoznavanju skritih kotičkov Pohorja sem dodal točke kot so Tiho jezero in partizanska bolnišnica Jasna, ki na RPP niso potrebne, da jih osvojimo. Vendar »od viška glava ne boli«.
Slajd slik 13: GPS zapis in grafični profil RPP.
RPP toplo priporočam tako pohodnikom, kot tudi tekačem, saj vam bo zagotovila odličen trening na idiličnem Pohorju z lahko dostopnimi kontrolnimi točkami in številnimi znamenitostmi.